Na tem pohodu je v dnevniku omenil zgolj dvaindvajset mest in krajev. Civilizacija je bila skoraj nepomembna, njegov končni cilj je bil opolnomočenje narave, ki takrat ni imela političnih zagovornikov. Tudi urednik izvirnika iz leta 1916 William Frederic Bade opozarja, da je bilo na notranji stranici Muirovega dnevnika z umetelno pisavo izpisano: "John Muir, Planet Zemlja, Vesolje."

In tako moramo brati Johna Muira (1838–1914). Z mislijo na presežno, na razširjeno zavedanje lastnega telesa v prostoru in času, da, tudi v vesolju. Z mislijo, da so že takrat obstajali ljudje, ki so na neki način zapustili svet ljudi in se podali v svet Živega.

John Muir se je čutil blizu zvezdam približno tako silovito, kot so ga v Yosemitu privlačile veličastne sekvoje. Odšel je, ker je bil tam doma. Zunaj, pod nebom, s torbo čez ramo in dnevnikom ter skicirko v njej. Bil je človek, ki je videl in opažal, kam vodi popolno neupoštevanje naravnega okolja, ko za to v resnici sploh še ni bilo besed in znanja.

Škotsko-ameriškega naravoslovca, botanika, snovalca ameriške ekološke misli Johna Muira upravičeno označujejo za "očeta narodnih parkov". Ob tem opozorimo na zgodovinske razlike med Evropo in ZDA, kjer je po kolonizaciji prišlo do prilaščanja zemlje, osamosvajanja od krone in iskanja novih vrednot. Grozila je splošna privatizacija dežele, Muir pa je hodil po njej kot po muzeju Življenja, pisal, slavil in se čudil.

Bežal je iz mest, civilizacije, stran od ljudi, ker se je ob njih počutil utesnjenega, obenem je bil oster kritik institucionalizirane vere, človekove objestnosti v odnosu do živali in narave ter materializma, piše v spremni besedi prevajalka Anja Radaljac, ki je z Dolgim sprehodom do Zaliva utrdila niz odličnih naravopisnih prevodov.

Namreč, John Muir je po selitvi čez lužo pri enajstih letih v mladosti prebiral knjige nemškega raziskovalca, znanstvenika in popotnika Alexandra von Humboldta, v katerih je našel opise in skice bujnega rastlinstva Južne Amerike. Humboldtovo zanimivo življenje je v slovenskem jeziku popisano v delu Iznajdba narave, Anja Radaljac pa je prevedla tudi delo Hoja velikana ameriškega naravopisja Henryja Davida Thoreaua.

Prenos pomena in govorice takratnega ameriškega konteksta, prostora in časa je zaradi zgodovinskih in nazorskih razlik med Evropo in ZDA težavno početje. Anja Radaljac vzdržuje rdečo nit med njimi z dosledno uporabo pravih pojmov na pravem mestu. Muira ne more prevajati nekdo, ki ne čuti materije, nekdo, ki mu ni mar za naravo. Tudi založba je s tem pokazala, da ne skrbi zgolj za aktualne okoljske izdaje, kot je delo o severnih belih nosorogih Zadnji dve – Najin in Fatu: reševanje vrste na robu izumrtja, temveč izdaja dobesedno temeljna okoljska dela, kar bi bila (že veliko let prej) naloga kakšne druge, v tem smislu usmerjene in financirane založbe.

"Toda na Floridi je prišla največja sprememba izmed vseh, kajti tam raste palmeto in pihajo vetrovi, ki imajo tako čuden ton. Te palme in vetrovi so pretrgali še zadnje niti popkovine, ki me je povezovala z domom. Zdaj sem bil zares tujec. Bil sem navdušen, osupel in zmeden; opazoval sem okolico s čudenjem, ki je bilo tako popolno in vseprežemajoče, kot bi padel na drugo zvezdo," piše Muir v poglavju Po ovinkih do Kalifornije.

Smo mrtve zvezde, ki gledajo nazaj v nebo, v ameriški vesoljski agenciji Nasa pojasnjujejo dejstvo, da so praktično vsi atomi v našem telesu nastajali v zvezdah. Vesolje se je začelo in se napaja iz najpreprostejšega elementa – vodika. Vsi preostali elementi so nastajali z rojstvom in smrtjo zvezd. Železo v našem krvnem obtoku je nastajalo v trenutkih, ko so umirale zvezde. Kadar se urežemo in vidimo rdečo tekočino oksidiranega hemoglobina, v bistvu gledamo posledice smrti nekega osončja.

John Muir se je te intimne povezanosti, ne nujno na tak način, zavedal že pred več kot 150 leti. Če se ne bi, ne bi nikoli na notranjo stranico dnevnika, ki je potoval z njim na ameriški jug, zapisal: "John Muir, Planet Zemlja, Vesolje."

Iz oddaje S knjižnega trga.