V knjigi Zgodbe in prostor s pojasnjevalnim podnaslovom Ustno izročilo in kolektivni spomin v zgornjem Obsotelju izhaja iz prepričanja številnih etnologov, da zgodbe ustvarjajo prostor, v katerem so in še vedno nastajajo, recenzentka dr. Tjaša Jakop pa je zapisala, da je "ustno izročilo in kolektivni spomin v gornjem Obsotelju prvo delo, ki sinhrono in diahrono obravnava ustno izročilo s področja zgornjega Obsotelja in nam predstavi lokalno identiteto obsoteljskega človeka na slovenskem etničnem ozemlju ob hrvaški meji."

To območje ni zanimivo le zato, ker leži na vzhodnem robu slovenskega etičnega ozemlja (zajema namreč kraje v občinah Šmarje pri Jelšah, Rogaška Slatina in Rogatec), marveč tudi na meji s Hrvaško, kar ustvarja posebne razmere za medsebojno življenje in, kar avtorica večkrat poudari, oblikuje osebno in nacionalno identiteto, zahteva pa tudi poseben pristop do informatorjev. Tako je bilo nekaj terenskih raziskav narejenih v krajih na hrvaški strani meje. To pa ni prvo avtoričino delo na to temo na obravnavanem območju, saj je obsežno raziskavo objavila že leta 2019 v reviji Traditiones.

Študija je v grobem razdeljena na dva dela, ima pa seveda veliko podpoglavij oziroma dodatnih razlag. Resne študije ni brez vpogleda v teoretična izhodišča posameznih raziskovalcev v tematiko, ki se je lotevajo. Najbolj se je za to folkloro, ki ni »prava folklora«, ampak »folklora iz druge roke«, ki se izrablja v najrazličnejše, tudi v komercialne in politične namene, uveljavilo poimenovanje nemškega etnologa Hansa Moserja folklorizem, dr. Marija Makarovič pa je že leta 1968 opozorila, »da je treba na nove pojavne oblike dediščine gledati kot na izraz danega časa in ne kot rekonstrukcijo preteklosti.« Z novejšim terenskim delom in predvsem z analizo zbranega gradiva Katarina Šrimpf Vendramin ugotavlja tesno povezanost med prostorom in časom, piše o spajanju prostora in časa v zgodbah in tako oblikovanju kolektivnega spomina. Posebno pozornost namenja humorju in zgodbam o Lemberžanih kot drugih, drugačnih (menda naj bi kaj o njih prevzel tudi Fran Milčinski v Butalcih) in o delitvi na »naše« in »vaše«, nenaklonjenosti »tatinskim« Hrvatom in drugem.

Drugi del študije Zgodbe in prostor zajema obravnavo folklornih elementov v sodobnem življenju. Tu gre predvsem za oživljanje različnega folklornega izročila v obliki delavnic in pripovednih večerov ali v okviru folklornih skupin. Najbolj pa je verjetno prepoznaven krilati konj Pegaz, ki je dobil mesto celo v občinskem grbu in v obliki veličastnega kipa na mestnem grbu ter poimenovanju nekaterih lokalov ali skupin po njem. Vse to si je po pisnem in ustnem izročilu prislužil s tem, da je na mestu, kjer je ob zemljo udaril s kopitom, pritekel rogaški vrelec.

Iz oddaje S knjižnega trga