Sproti jih je objavljal na spletni strani in na družbenih omrežjih Društva Bralna značka kot nekakšno spodbudo članom in prijateljem – ker so morali biti narazen, so se prav zaradi njegovih besed počutili skupaj in povezani.

"Vpogled v čas, ko smo listali po osami in se iskali preko knjig," piše avtor na zadnji platnici. V tem času se je vsak znašel po svoje. Eden se je posvetil rastlinam, drugi domači živali, tretji je poslušal glasbo, spet nekdo se je predajal tišini in brezdelju, veliko se jih je lotilo knjig. V napotkih za branje Kravos piše: "Ta večno živa ljubezen mi je narekovala besede in zloge v Poslanici, ki bi jo lahko imenovali tudi Mala pratika za leto kovida 19. Ali Listina ali Spomenica o novi odgovornosti človeka do neskončno velikih in neznansko malih stvari, ki sestavljajo svet in sedanjost. In da je vsak trenutek treba do dna uživati kot dar, kot priložnost."

Marko Kravos je pesnik, ki polnokrvno in samosvoje oblikuje jezik, je globok in hkrati šegav, optimističen, vendar ne posladkan, vedno strasten ter igrivo erotičen. Je nekdo, ki se odkrito veseli življenja in zna to tudi ubesediti. V takšnem slogu so tudi besedila v poslanici, ki je zelo raznorodna in jo lahko beremo po vrstnem redu, brskamo po njej naključno ali pa jo použivamo od konca proti začetku. Pomembno je občutje, ki ga z nizanjem besed čara pesnik, in je ves čas lahkotno in igrivo, pa naj bo to samorefleksija, humorna črtica, biblijska aluzija, recept za čaj iz vrtničinih cvetov, naravovarstveni opomin, kratek nasvet ("Za čez noč si dajem knjigo za vzglavje. Nad nočjo in dnevom nima nihče moči, za svoje zglavje pa naj vsak sam poskrbi.") … ali navihana erotična pravljica, kot je tista o mandlju in kutini, ki rasteta blizu skupaj: "Na stežaj korenin, na božljaj vej." Jezik je tisti, ki se mu kar naprej čudimo. In te sveže, hudomušne Kravosove izmišljije! Povedati nekaj starega na nov način. Povedati nekaj, kar težko ubesediš tako, da vsak razume. Povedati tudi težke stvari tako, da se bralec zamisli, a ne postane žalosten. Uporabiti ravno pravo primero in ustvariti nov rek, na primer: "Svoboda je zdrava in lepa kot prvo zelenje. Vreme pa je vedno aprilsko." Ali pa tista grenka resnica, ki se je sami od sebe ne zavedamo, ker si je niti ne priznamo: "Vsi me sprašujejo, koliko sem star – že dan po rojstvu so hoteli to vedeti, ne pa, če mi gre dobro na svetu. Ker danes ni nedolžna stvar … da nisi še za v dom za ostarele. Tako je to, po slovensko, ko si star že od mladih nog!"

Zaradi takšnih uvidov, ki jih v knjižici kar mrgoli, jo lahko jemljemo v roke spet in spet, se muzamo, prikimavamo ali se ob njej grenko zamislimo. Lahko pa tudi z velikim junaštvom, kot pravi pesnik, zlezemo vase, si natočimo čistega vina in trčimo sami s sabo cin-cin.

Poslanica v dvanajstih zlogih je zanimiva tudi po oblikovni plati (oblikovala jo je Katja Kastelic), saj so raznorodna besedila tudi postavljena križemkraž, oplemenitena s pravljično-erotičnimi risbami Klavdija Palčiča, dodatek rdeče barve pa jo naredi živo, kot bi jo poganjala kri, ki nam teče po žilah. Ravno dovolj tanka in čedna je, da nas lahko spremlja na potovanje, lahko jo udomačimo ob postelji ali med knjigami receptov, da nam polepša večer ali samoten obrok, lahko jo poklonimo kot posrečeno darilo. Glede na razmere okrog nas bo žal še dolgo aktualna. Žal ali pa na srečo. Pesnik namreč sočustvuje tudi z virusom, "ta sirota virus" mu pravi. "Tudi on bi se rad ponotranjil s človekom: spozabil se je čez svojo mero."

Da, največja vrednost Kravosove Poslanice v dvanajstih zlogih je v tem, da nas na igriv način prisili pogledati na stvari iz čisto novega zornega kota. In da se njegovih igrarij ni mogoče naveličati.

Iz oddaje S knjižnega trga.