Obenem je to, občasno, tudi neznano duhovito, pa perverzno in družbeno ozaveščeno delo, kar ga v sklepnem delu dviga nad povprečje njegovega kontroverznega opusa.

Morda smo po malem naveličani Houellebecqovih grumpy-old-men protagonistov, morda pa preprosto ne zmoremo sprejeti dejstva, da so mala, nepomembna, s predsodki napolnjena in dekadentna življenja vseprisotna. Tak je Florent-Claude Labrouste, 46-letni agrarni inženir na antidepresivih, ki sovraži svoje ime, svojo trenutno japonsko punco – njuno razmerje je, kljub "njeni nadarjenosti za analni seks", v "terminalni fazi" – in še pol sveta. Houellebecqov antijunak ima spet veliko povedati čez Angleže, Japonce in seveda Belgijce, še posebej pa se tokrat posveti Nizozemcem ("večjezična in oportunistična rasa trgovcev"), da bi v provokativnem prologu, ki se odvija v Andaluziji, Francisca Franca razglasil za genialnega izumitelja tako butičnega kot množičnega turizma – v svetovnem merilu!

Florent-Claude Labrouste, razdvojen med brzdanjem depresije in izgubo libida, spada v panteon avtorjevih korozivnih likov brez državljanske in družbene zavesti; bralec skuša z njim vsaj mestoma simpatizirati, čeprav neprestano bruha negativno energijo, med drugim divja čez okoljsko odgovorne Parižane, ki jim kontrira s svojim dizlom na štirikolesni pogon, obenem pa ponosno poudarja, da v svoji nepomembnosti vsaj prispeva k uničenju planeta, saj "dosledno sabotira sistem ločenega zbiranja odpadkov", prazne steklenice meče v smetnjake za papir in embalažo, organske odpadke pa v korito za zbiranje stekla.

Sorodna novica Novi roman Houellebecqa – o politikih, ki so pripravljeni umreti za ubranitev proste trgovine

Ta drdrajoči uvodni del Serotonina, v katerem se Houellebecq res trudi, da bi ga (znova) sovražili, kmalu zamenja Florent-Claudova odločitev za radikalno dejanje; nič militantnega ne načrtuje, čeprav nemškega pedofila ne naznani policiji in na neki točki kontemplira umor štiriletnega sina nekdanje ljubice. Ne, Florent-Claude Labrouste se odloči … samoizolirati, zapustiti peščico ljudi, s katerimi še ima stike, in preprosto izginiti. Negovo stanje lahko pripišemo defetizmu, melanholičnim spominom na kopico nekdanjih ljubimk ali zasvojenosti z eksperimentalnimi antidepresivi, ki jih njegov zdravnik zavoljo neučinkovitosti skuša nadomestiti s svežo idejo. "Ste že pomislili na kurbe?" se glasi nov predlog, ki mu skoraj v isti sapi sledi še občutek, da Florent-Claude čisto preprosto umira od žalosti. Slednja poanta je na mestu, Serotonin je tragična zgodba o prekletstvu osamljenosti in občutku osebnega poraza.

Houellebecq ni samo veliki evropski cinik, kljub provokativnim idejam je v resnici velik moralist. Obenem je lahko prekleto, kot temu rečemo, družbeno angažiran. Vzporedna zgodba o starem prijatelju Aymericu, ki mu v življenju ni uspelo z biološkim kmetijstvom, je neposredno povezana s Florent-Claudovim občutkom poraza, ker mu kot uradniku ministrstva za kmetijstvo francoskih pridelovalcev mleka ni uspelo zaščititi pred globalnimi ekonomskimi interesi in destruktivni ukrepi Evropske unije.

Ob Serotoninu so kmalu po izidu mnogi zapisali, kako genialno da je napovedal gibanje rumenih jopičev (francoskih, ne slovenskih), toda v resnici je roman napovedal fenomen socialne (oz. fizične) distance. Florent-Claude se resda ne izolira zavoljo pandemije, izolira in družbeno se odtuji zaradi občutka številnih osebnih porazov in spiritualne izpraznjenosti. Čeprav: si kdo upa trditi, da Houellebecq v sklepnem dejanju, ko se Florent-Claude seli v novo stanovanje, v katerem se bo popolnoma odklopil od sveta, ni mislil na covid-19? "Na oknih so bile rolete, za katere sem se že dan po vselitvi odločil, da jih za vekomaj spustim. Bil je tudi jašek za smeti, kar me je po mojem dokončno premamilo; po eni strani sem z uporabo jaška za smeti in po drugi strani z novo uslugo dostave hrane, ki jo je vpeljal Amazon, lahko dosegel skoraj popolno avtonomijo."