Zrcali se v obravnavi newagevskih pristopov na ozadju koronakrize in obenem pogleda na lastno otroštvo. Izrazito avtobiografsko ozadje, ki ga naznanja že celostranska fotografija avtorja na naslovnici, pa za Mazzinija ni novost, saj se je tovrstnemu pisanju posvetil že leta 2001 v Kralju ropotajočih duhov in leta 2015 v romanu Otroštvo.

Osnovna zgodba Osebnega je razmeroma preprosta. Pripovedovalec se marca 2020 po šestem zaporednem razhodu z vsakič isto partnerko Lenko znajde v krizi, ki se zrcali v ponavljajočih se sanjah in vizijah.

Obupan se, tudi po priporočilu znank in znancev, zateče k osmim akcijam za samopomoč in si zada, da jih bo tudi izpolnil. Vzporedno s preizkušanjem alternativnih zdravljenj pripovedovalec reflektira svoje otroštvo, predvsem tako, da skuša priklicati izgubljene spomine na odraščanje v garsonjeri na Jesenicah z mamo in babico.

Sorodna novica Miha Mazzini: Slabši imamo stik z realnostjo, lažje bomo preživeli

Tako se hkrati vzpostavita dva tipa terapije oziroma samoterapije. Poskus osmih alternativnih zdravljenj je sprejet z dvomi in naposled so tudi rezultati bolj medle narave, medtem ko je drugi pristop, ki ga je še najlažje razumeti preprosto kot spominjanje, iskanje vzrokov za določene dogodke in vedenje ter naposled sestavljanje zaključene zgodbe o samem sebi, bližje nekaterim psihoanalitičnim osnovam, vsaj v razsežnosti raziskovanja lastne psihološke preteklosti. A kljub nekaterim pozitivnim premikom se zdi, da tudi tovrstni pristop ni celovita rešitev, saj smo preprosto obsojeni in obsojene na vzorce, ki jih poznamo. Tako je tudi koncept časa, kot ga doživljamo, postavljen pod vprašaj, saj je težko ločevati med že preteklim in trenutno dejavnim.

Iz povedanega je najbrž že razvidno, da delo Osebno v marsikaterem pogledu preveva ciničen duh. Če ta po eni strani služi poudarjanju bistva, da preproste, a na videz sijajne prakse pač ne delujejo, se po drugi strani zdi, da gre za pristop, ki nekako ustavlja literarno raziskovanje določenih fenomenov. Seveda nam ni treba zagovarjati hoje po žerjavici, šamanstva ali poglabljanja v morebitna prejšnja življenja, da nas lahko zmoti, če poglabljanje vanje spremlja skepsa, ki je ni mogoče preseči, s čimer tudi kritični pretres predmeta preučevanja postane otežen, če ne kar nemogoč.

Tudi sicer se zdi, da so šibkejše plati knjige skrite na mestih, ki jih narekuje prehitro sklepanje. Omeniti velja že razdelitev na zelo kratka podpoglavja, ki včasih obsegajo po nekaj vrstic, zelo redko pa presežejo več kot nekaj strani. Za ta podpoglavja, ki so sicer ujeta v enajst krovnih poglavij, je značilno preskakovanje med različnimi pripovednimi linijami, ki se sčasoma zgradijo v kompleksnejše zgodbe, a majhni odmerki zgodbe, ki vendarle nastopajo delno tudi kot zaključena kratka besedila, pogosto nakazujejo nezaseden prostor, v katerem pogrešamo kakšen korak dlje, dodatno refleksijo in predvsem nekaj več globinskega vpogleda. V tem pogledu je morda pomenljivo, da se pripovedovalec večkrat sklicuje na to ali ono znanstveno študijo, ki naj podpre kakšno bistvo pripovedi, a nas na teh mestih praviloma zapelje le do končne sodbe, medtem ko kontekstov, nasprotnih primerov in okoliščin, v katerih so izjave nastale, ne razgrne, s tem pa uide še ena priložnost za nekaj več poglobljenosti in ne nazadnje specifičnosti opažanj.

Tem zadržkom navkljub je Mazzini opravil pomembno nalogo refleksije in popisa človekovega duha, soočenega s travmo, in pogojno rečeno, odvisnega od lastne preteklosti, ki predstavlja jedro naše osebnosti in ki vedno znova tako ali drugače priplava na površje. Postopno obujanje spominov na zabrisano, bolečo preteklost in samorefleksija avtodestruktivnih dejanj, ki jih je bolj ali manj mogoče pripisati zatekanju v znano, pa najsibo to še tako škodljivo za nas in druge, sta popisani na jasen in reflektiran način, s čimer bralstvu omogočata poistovetenje in jasnost razumevanja nekaterih navadno težje dostopnih razsežnosti človeške psihologije.

Tudi tokrat se Mazzini ne umika od morda najbolj stalnih značilnosti svoje kolumnistike: privlačnega, sproščenega izraza, ki se izogiba umetelnosti, in od humorja. In prav narava kolumnistike se zdi nekoliko sorodna knjigi pred nami. Osebno je delo z izrazito avtobiografskim ozadjem, hkrati pa gre za skupek močno poantiranih krajših besedil, ki se sicer stkejo v daljšo zgodbo, vendar do konca ohranjajo tudi vtis rahle epizodičnosti. Pri tem bi morda veljalo odpreti vprašanje, ali imamo opravka z romanom ali morda s čim drugim.

Iz oddaje S knjižnega trga.