Naslov knjige namiguje na zgodbo o očetu, toda kot je pri njem navada (npr. v romanu Pleše v somraku), je osrednji lik/konflikt zgolj dober izgovor za avtorjevo širšo analizo polpretekle zgodovine nekdanjega jugoslovanskega prostora in še posebej Hrvaške, kjer Jergović kot sarajevski Hrvat živi od sredine devetdesetih let dalje. Obenem se izpove na skrajno intimni ravni, najprej skozi odnos z očetom, s katerim se nikoli ni razumel in s katerim zadnjih trideset let njegovega življenja ni imel stikov, ter skozi odnos z drugo domovino, ki ji očita teokracijo in predvsem nerazčiščen odnos do ustaške preteklosti.

Jergović, kot kaže, postaja tudi ena najkontroverznejših osebnosti nekdanjega jugoslovanskega prostora, saj je ob Očetu, ki je bil sprva izdan samo v Srbiji, na Hrvaškem sprožil val javnega zgražanja, predvsem zaradi (starega) stališča, da Hrvati niso razčistili s kolektivno odgovornostjo do Pavelićevega NDH-ja … kar so netočni oziroma površni kritiki interpretirali kot pisateljev poziv k priznanju kolektivne krivde.

Človek se ob vseh polemikah in napadih vpraša, kako to, da Jergovića še niso skušali izgnati, njegova nepopustljiva drža ob vprašanju NDH-ja se zdi še silovitejša od tiste, ki jo je z dokumentarcem Zaton stoletja (1994) pred dvajsetimi leti demonstriral Lordan Zafranović, ki je moral po nastanku filma v resda drugačnih časih emigrirati. Prav čudno se zdi, da se možakarja doslej še nista »našla« in ustvarila česa skupnega, Jergovićeva pripovedna fragmentiranost in politična eksplozivnost se zdita kot naročeni za dalmatinskega filmskega veterana.

Oče je seveda veliko več od frontalnega napada na Hrvaško in Hrvate, je predvsem delo o iskanju identitete in integritete. Jergović takoj na začetku zapiše, da je šlo pri njem od rane mladosti za »vseživljenjsko iskanje identitet, za družinsko in družbeno zgodovino, nekaj skupnih in ločenih narodnih zgodovin, prerešetanih z vojnami«. Očetu je bil po fiziognomiji na las podoben, toda s tem se je njuna skladnost tudi končala. Knjiga razkriva njun zapleten odnos, do očeta je distanciran, toda veliko tega mu ne zameri, zaradi določenih stvari ga celo globoko spoštuje. Bil je otrok ločenih staršev, kar razglasi za eno svojih pomembnih identitet. Enako je bil njegov oče otrok, ki je živel brez očeta in se je vse življenje bojeval z absurdnimi obtožbami; pred vojno v Bosni je moral shajati in razmišljati kot ustaški sin, med vojno z obdolžitvijo, da je pravzaprav Srb. Ko Jergović razkrije, da je bila babica goreča privrženka ustašev, Oče nepovratno postane družbeno kritični pamflet, kjer denimo spoznanje, da NDH ni bila zgolj država, temveč družinsko dejstvo, zveni še milo.

V Očetu je vsega na pretek, premore nebrzdano jezo, čustveno distanco, duhovito nadgradnjo jugoslovanske folklore, pa tudi nenadejano metaforiko, ki se manifestira v skoraj neverjetni zgodbi hotela Panorama na Palah: tam je mladi kralj Peter Karađorđević aprila leta 1941 prespal pred begom v tujino, tam je bil leta 1965 spočet Miljenko in tam je bil slabih trideset let pozneje sedež Karadžićeve vlade, kjer so sprejemali operativne odločitve o obleganju Sarajeva, iz katerega je kmalu potem pobegnil v Zagreb. Iz te metafore sem bil rojen, pravi Jergović in nadaljuje, da metafora ni šala, saj celotni svetovi nastajajo in se naposled zrušijo v metaforo.

Oče je tudi zgodba o prostoru in času, o zapuščenih sinovih, emigraciji, prisilni integraciji, o permanentnem zanimanju za preteklost in ignoriranju pogleda v prihodnost. Jergović verjetno sovraži znanstvenofantastične romane, predvsem pa sovraži tisto oguljeno politično frazo, »da se moramo obrniti v prihodnost.« Sam se rad vrača v preteklost, v tem vidi svoj smisel in poslanstvo, četudi za ceno globoke, intimne bolečine. Oče je v principu zahvala mrtvemu očetu in njegovim slabim življenjskim odločitvam; brez teh odločitev ne bi bilo Miljenka Jergovića, kakršnega poznamo, verjetno se ne bi zanimal za balkansko politiko in zgodovino dvajsetega stoletja, ki je vpisano v večino tega, kar je kot avtor objavil. Ali kot pravi sam, »če ne bi bilo te sestavljanke, sestavljene iz zgodovinskega zla in zasebne nesreče, ki sta se tako popolno ujela, bi bil zagotovo drugačen pisatelj, če bi sploh bil pisatelj.«