Ne le zaradi močno zastrte pesniške govorice, temveč je tudi njena vsebinska srž, do katere se naposled dokopljemo, preprosto težka – temna, tesnobna, ranjena, mučena, krvaveča in čez in čez razbolena, celo umirajoča.

Njena druga pesniška knjiga, ki se od monumentalnega skoraj štiristostranskega prvenca Ime gore razlikuje predvsem v manjšem obsegu, temeljni ustvarjalni zastavek pa ostaja nespremenjen, je namreč predvsem zajetje trpljenja: "Česar se dotakneš, spregovori, / da od tebe povsod / teče kri."

Na občutje zbirke opozarja že naslov Igla v mrku, a tudi avtoričin uvod kot prepoznavna značilnost njenih pesniških knjig, v katerem pojasni, iz kakšnega prostora-časa, epohe mrka vznika ta poezija oziroma kam bralca vodi. Pesnika namreč na tem mestu predstavlja kot svojevrstnega prevajalca "bremena besed" med sicer nestičnimi svetovi polživih in polmrtvih ali celo med človeškim in nečloveškim, pri čemer pred bralcem zariše svojsko dušno vzdušje podzemlja, katakomb, od koder vejejo le hladni vetrovi, in ga pesmi v nadaljevanju le potrdijo: "Tam so odsevi naključni. Niso od svetlobe. Na luč so pozabili. Pramen pozabljenega žarka ali bliska je le osnutek bistva. Tam so blizu dihanja mrtvih. Tam sem najbolj blizu – pod kožo diham – živim. Tam so polmrtvi, tam drugje – polživi. Med njimi ni stikanja. Med njimi je nemara le pesnik."

Podobno kot avtoričin prvenec lahko tudi Iglo v mrku z vsemi bibličnimi, krščansko-teološkimi referencami in neposrednim obračanjem na Boga in Božje uvrstimo v duhovno, nabožno pesniško tradicijo, ki je v našem prostoru manj razvita, v sodobnosti pa domala odsotna. Prav tja jo umešča tudi avtorica sama, ki je v obsežnem predgovoru k prvencu natanko pojasnila izkustveno ozadje snovanja in doživljanje poezije, onkraj katere nje ni. To radikalno izjavo lahko razumemo kot primarno bivanjsko utemeljenost pesnjenja, kakor tudi kot razlago pozicije pesniškega izrekanja z meje, presečišča svetov, orisanega v uvodu.

Ta skrajna lega izpovedovanja se med drugim kaže v precejšnji zaprtosti pesniške govorice, v visoki stopnji abstrakcije in precejšnji formalni privzdignjenosti verza, očitne na ravni zvočnih stikov, rime, ritma, ponavljanja in izbire knjižnega in religioznega besedišča. V tej točki se v zbirki vzpostavlja svojsko protislovje; kolikor bolj na vsebinski ravni spremljamo muko, trpljenje, jok, stisko, led, brezdomnost, kri, padlost, smrtnost, toliko bolj pesemska oblika sugerira vzvišenost, slovesnost, celo obrednost; nemara še najočitneje v ciklu Očenaš, posvečenem pesničinemu dedu in navdihovalcu Danetu Zajcu. Tako ta poezija v celoti pristane na matrico domače krščanske tradicije, ki smrt povezuje s temačnostjo, trpljenjem, bolečino …, hkrati pa na tem substratu gradi presežno, transcendentno, božje: "A boleti mora / če ne, umreš še Ti."

Igla v mrku se v tem smislu vklaplja v miselni ali izkustveni okvir religioznega človeka, ki ga trpljenje vodi v odrešenje ali v konkretnem primeru nemara v pesemska zemeljska nebesa. Če zbirke ne beremo v specifičnem osebnotransformacijskem duhovnem kontekstu, ki ga je pesnica podrobno razgrnila predvsem v prvencu, v določeni meri pa tudi v tej zbirki, se presežek mrka, pohabljenega sonca, groze, muke, rane, bolečine, hladu, ki jo nosi ta poezija, utegne zdeti poceni, nemara celo sprevržena pesniška gesta. In to kljub temu, da Igla v mrku beleži subjektovo duhovno rojstvo ali preporod v vero, presežnost, zaupanje v božje oziroma bivanje na tankem robu, ki ga omogoča prav duhovna poezija.

Zbirka je v primerjavi s prvencem na več ravneh bolj disciplinirana, kar ne nazadnje implicira tudi podnaslov Knjiga miniatur, a gre še vedno za miselno in verzno zgoščeno zbirko, sestavljeno iz več daljših ciklov, ki s premišljeno postavitvijo v knjigi ustvarjajo domala dramsko kompozicijo z izrazitim stopnjevanjem, nekakšnim vrhom in pomiritvijo ob sklepu. Kot bi zbirka podrobno zaznamovala preboj v zasvetno, zasledovanje presežnega, celo konkretno mistično izkušnjo. Pri tem ne sledimo nekemu enotnemu lirskemu subjektu, temveč so mesta izrekanja različna, pomična, kakor se pomika meja, na kateri stoji pesnica-izpovedovalka.

Neža Zajc torej v slovenski prostor vnaša tip pesništva, ki je glede na prevladujoče težnje v sodobni slovenski poeziji na nek način celo avantgarden, subverziven; četudi je v temelju zavezan prepoznavni konkretni duhovno-religiozni miselni koncepciji. Nadih temačne mističnosti to poezijo pomika v polje nedoumljivosti, a vendarle določnosti, saj sleherno transcendenco veže na konkretno religioznost. Nemara bi bila presežnost zbirke precej bolj učinkovita, če bi se lok, ki ga vzpostavlja denimo z navezavo na pravoslavno nabožno pesniško tradicijo v obdobju renesanse, s katero se je pesnica tudi znanstveno ukvarjala, sločil še v katero drugo dimenzijo kot le v vertikalo pekel–nebesa. Vsekakor pa je ta v religiozno izkušnjo zasidrana poezija relevantna za odpiranje temeljnih poetoloških, filozofskih, družbenih, literarno-sistemskih vprašanj, s katerimi se v našem kulturnem prostoru zaradi odsotnosti tovrstne poezije dandanes skoraj ne ukvarjamo.

Iz oddaje S knjižnega trga