Ter tudi raznovrstnim odnosom, v katerih človek vsaj za trenutek uzre sopotnike. Tudi romantična ljubezen lahko ponuja kvečjemu trenutno in navidezno enotnost, a v vsakem začetku je že seme konca. Medčloveški odnosi so vselej obarvani z nadihom žalosti, ki izhaja iz zavedanja nezmožnosti.

Tematsko in oblikovno zbirka preseneča z vsako obrnjeno stranjo. Kot da bi z vsake strani govorilo drugo življenje ali vsaj drug spekter istega življenja, pri čemer pa so vsi popisani enako verodostojno.

Odnos do časovnosti ni poudarjen le v smislu vpetosti v skupnost in v zavedanju njene preteklosti, kot beremo v nekakšni pripovedki, pravljici za lahko noč, ki pa je predvsem opomin, ali v pesmi 1991, kjer gre za dogajanje, ki se ga avtorica ne more spomniti. A tako kot v tej lirski subjekt ve nekaj, česar avtoričin subjekt ne bi mogel vedeti, saj ga takrat še ni bilo, ga v avtopsiji več ne bo. Pogled lirskega subjekta je torej pogled, ki preči preteklost, sedanjost in prihodnost, je nekakšen vsevedni pripovedovalec, poezija pa kraj ohranjanja tistega, kar bi sicer nepreklicno minilo in ne bi pustilo za seboj nobene sledi, saj zaman čakamo na odrešitev, ki bi prišla od zunaj: "tok nas je vlekel na zahod / proti sivemu robu obzorja, / kjer si bomo ustvarili ime, / tako so obljubili starci, / ki so drug za drugim umrli, / mi pa smo drseli po gladini, / leta in leta smo zidali hiše …"

Struktura zbirke Dostop na odprto morje je premišljena. Pogosta ponavljanja in zmanjševanje verzov delujejo kot izštevanje in počasno izginevanje. Pesmi so napisane v prostem verzu, pravopis je izrazito modernističen, kar se kaže v nerabi velike začetnice in odsotnosti medstavčnih ločil. V kombinaciji s prestopi čez meje verza se poraja občutek razlivanja in disociacije sveta. "vse je razpadlo / na polovice / tudi / jaz / in zemlja" piše.

Nina Kremžar s svojo mladostjo spada v generacijo, ki je veliko potovala, a se je vrnila domov le starejša, s skrhanimi odnosi in premišljevanjem, kaj vse bi lahko bilo. A ne glede na to, kje in kdaj, ničesar v življenju ne moremo ohraniti in spraviti za potem. Vsak spominek in spomenik ostane le to – malik. Kljub temu človeku njegova lastna narava ne da miru, da ne bi vedno znova poskušal to, za kar že vnaprej ve, da ne more trajati. A če ne drugega, bo vsaj ostal dokaz, da smo poskušali – umetnost.

Iz oddaje S knjižnega trga.