To so besede iz uvoda v zadnje poglavje knjige Pač mulca, naslovljenega Držeč se za roke z Bogom, v katerem se mora Patti Smith za vedno posloviti od Roberta Mapplethorpa. A le v telesnem smislu ...

Smithova je Mapplethorpu, preden je leta 1989 umrl za aidsom, obljubila, da bo nekega dne napisala njuno zgodbo. Obljubo je držala in dve desetleji kasneje je izšla knjiga Just Kids. Zdaj jo imamo tudi v slovenščini, z naslovom Pač mulca so jo izdali pri Založbi Modrijan.

V Kiosku Kina Šiška so se o knjigi, o njeni avtorici in o kraju in času, v katerih se je zgodba odvijala, pogovarjali prevajalec in glasbeni publicist Jure Potokar, "prvoborec punka" Pero Lovšin in glasbeni publicist Gregor Bauman. Prvi je knjigo, ovenčano z ameriško narodno knjižno nagrado za stvarno literaturo, prevedel, druga dva pa sta lirični mojstrovini Patti Smith napisala spremno besedo. Pač mulca je zgodba o globokem prijateljstvu dveh umetnikov, ki ju je usoda v New Yorku, veliko drugačnem, kakršnega poznamo danes, zbližala in za vedno povezala.

Nežna plat na videz grobe punkerice
Kot je v uvodu v pogovor povedal Potokar, je v besedilu Smithove užival in je knjigo prevedel z manj napora, kot je sprva pričakoval, se pa v njej pojavi plejada imen, izmed katerih so (bila) nekatera neznana celo njemu, pa čeprav pot "botre punka" spremlja že od njenih glasbenih začetkov. Prevajalec je avtorico, s katero žal niso uspeli priti v stik, da bi jo povabili na šišenski dogodek, označil za "protopunkerico" in žensko, ki je utrla pot drugim ženskam v svet punka, hkrati pa v 70. reševala rokenrol. V nasprotju s "trdo" in agresivnejšo javno podobo Patti Smith se v knjigi kaže njena lirična in bolj mehka plat. Prav zato njene zgodbe ne bi mogel zapisati nekdo drug, saj je že v osnovi tako neverjetna, da bi "ghost writerju" res težko verjeli, je še dodal.

Pero Lovšin, ki se je v zgodovino slovenskega punka zapisal tudi kot pevec zasedbe Pankrti, se je z glasbo Patti Smith prvič srečal leta 1977, ko se je njegov somišljenik Gregor Tomc z ene od svojih londonskih "izvidnic" vrnil s kompilacijo, na kateri je bila tudi njena glasba. Pattijin prispevek je bil na eklektični zbirki na samem robu, to je bil art-punk, ki je preraščal ozke okvirje tega, kar smo na tem koncu sveta dojemali kot punk, pravi Lovšin, ki prav Smithovi pripisuje vlogo tiste umetnice, ki je prinesla veliko mero drugačnosti v dojemanje rokenrola in punka.

"Lep priročnik, kako postati umetnik"
Nato je Bauman pogovor usmeril k povezanosti Smithove in Mapplethorpa, ki jo je kot bralec videl tudi na tej ravni, da sta imela oba nekako erotičen odnos do svoje umetnosti. Potokar mu je pritrdil in dodal, da je knjiga pravzaprav "lep priročnik, kako postati umetnik". Gre za zgodbo dveh ljudi, ki sta si bila tako po značaju kot po umetniškem izrazu zelo različna, a ju je nekaj vezalo.

Pač mulca pa ni le zgodba o prijateljstvu in odkrivanju umetniškega izraza, ampak tudi zgodba o mestu, New Yorku na prelomu iz 60. v 70. leta. Patti Smith ga kot umetnica z izostrenim vizualnim čutom – njena "matična" zvrst je pravzaprav slikarstvo – opisuje zelo plastično in nam pred očmi pričara številne znamenite stavbe iz tistega časa, izmed katerih številne propadajo ali jih celo ni več. Ravno pred kratkim je, recimo, do nas prišla vest, da je konec zgodbe Hotela Chelsea, pomembnega kulturnega spomenika, pa kultnega CBGB-ja …

Prav CBGB in podobni klubi so bili kraji, kjer se je v očeh Potokarjeve generacije daleč stran od Slovenije in Jugoslavije v 70. "dogajal svet". Sicer so kasneje izvedeli, da so bile to čisto navadne "luknje", podobne ljubljanskima kluboma FV in K4, pa vseeno, to so bile "luknje" v mestu, kjer je nenehno brbotalo od idej in je tako še danes. New York skozi besede Patti Smith zaživi in zazdi se nam, da ga moramo nujno spoznati v živo, so se strinjali vsi trije sogovorniki.

Prav New York pa je bil do Patti in Roberta izjemno krut, slednji se je za preživetje zatekal celo k prostituciji na 42. ulici, danes bleščeče čisti turistični meki, nekoč pa sinonimu za newyorško umazano podzemlje. Kot je ugotavljal Lovšin, je bila želja obeh "mulcev" po umetnosti tako velika, da sta šla celo preko fizičnih meja, pogosto še za jesti nista imela. Potokar je dodal, da si je skozi oči nekoga, ki je bil v času, ko se odvija zgodba, najstnik v Jugoslaviji, kar težko predstavljati revščino, ki sta jo trpela Patti in Robert, in tako velikanske socialne razlike, kot so jih že takrat poznali v ZDA.

Za Potokarja je najbolje popisan del zgodbe tisti, ki govori o genezi skupine Patti Smith. Najprej jo je kot pesnico spremljal samo kitarist, nato je dodajala vse več glasbil … Preko nje je prevajalec tudi sam spet začutil tisto neizpolnjeno željo, da bi bil nekoč del česa takega. Izpolnila se je Lovšinu, ki ga je prav tako najbolj pritegnil ta del knjige, mu pa nikakor ni šlo v račun, kako se Smithovi tako dolgo ni posvetilo, da "rabi bend" in je vztrajala le pri poeziji.

Globoka vez, ki presega telesnost
Tako kot je Patti naredila rez v življenju in obrnila hrbet rokenrolu in New Yorku, se zgodi rez v knjigi. Zasnovana je pač tako, kot je obljubila umirajočemu prijatelju in nekdanjemu ljubimcu: pripoveduje njuno skupno pot, ki se je na določeni točki začela razhajati. V knjigi, ki jo je Potokar označil za pretresljiv in iskren dokument, ni žgečkljivih podrobnosti o telesnih vidikih njune ljubezni, vse skupaj se odvija na metafitzični ravni in je natančno umeščeno v čas in prostor.

Predvsem pa je to knjiga o prijateljstvu med dvema različnima, a kljub vsemu sorodnima dušama in knjiga o dveh mulcih, ki sta sanjala, da bosta velika umetnika. In to tudi postala: Patti Smith je posnela po mnenju številnih enega najpomembnejših glasbenih albumov vseh časov (Horses), Robert Mapplethorpe pa je bil eden največjih fotografov 20. stoletja.

Kot je v zaključku ugotovil Gregor Bauman, je knjiga Pač mulca tudi posvetilo življenju in je po njegovem mnenju zadnji odstavek v njej nekaj najlepšega, kar je bilo kdaj napisanega: "Zakaj ne morem napisati nečesa, kar bi prebudilo mrtve? Ta težnja žge najgloblje. Prebolela sem izgubo njegove mize in stola, nikoli pa želje, da bi ustvarila niz besed, bolj dragocenih od Cortesovih smaragdov. Vendar imam koder njegovih las, prgišče pepela, škatlo pisem, tamburin iz kozje kože. In v gubah zbledelega vijoličastega papirja ogrlico, dve vijoličasti ploščici, vrezani v arabščini, povezani s črno in srebrno nitjo, ki mi jo je podaril fant, ki je ljubil Michelangela."

Alenka Klun