Druga aluzija, ki se je v celoti zavemo šele pozneje, je zakodirana v naslovu Sedem let, s katerim pisatelj meri na svetopisemsko zgodbo o Jakobu, Raheli in Lei.

Stamm v romanu ponuja pogled v osemnajst let Alexandrovega življenja. V zasilni kronološki liniji, ki jo ustavljajo skoki v preteklost, mu sledimo od razburljivega študija arhitekture do srednjih let, ko se zdi, da ima vse – prijetno ženo in svoj lastni arhitekturni biro. Usodno srečanje v študijskih letih, ko je spoznal na videz neprivlačno Poljakinjo Iwono, pa že napove zagonetno razpoko. Iwona ga namreč močno odbija, po drugi strani pa neizmerno privlači in vzburja. Zanj uteleša nekaj, česar bi se moral človek njegovega kova sramovati, zato jo pušča v senci, hkrati pa se v to senco nenehno zateka.

Na drugi strani stoji njegova sošolka Sonja – ambiciozna, inteligentna, od vseh po tihem zaželena lepa hči bogatih staršev. Občutljiva in zadržana Sonja je njegova edina logična izbira, z njuno poroko pa se razdvojenost Alexandra med svetlobo, ki jo predstavlja žareče lepa Sonja, in Iwono kot senčno stranjo ne konča. Ob revni, bogaboječi in dolgočasni Iwoni se v Alexandru prebudi pohota in v družbi Iwonine patološke podredljivosti se počuti osvobojenega vseh pričakovanj, zahtev in zlaganosti.

Kljub dobri karakterizaciji je Stamm nekoliko preveč tezno postopal pri graditvi ljubezenskega trikotnika. Razen ob koncu namreč nihče izmed udeleženih ne prestopi kontrastne pozicije svetlobe in sence ter entitete, ki krmari med njima. Pisatelju je z vpeljavo nezaželenega otroka mogoče očitati tudi izbiro nekoliko pretiranih motivov za podkrepitev osnovnega zapleta, predvsem pa načelno odsotnost ženskega glasu. Vizura prvoosebnega protagonista namreč preprečuje avtentičnost ženske strani zgodbe, saj o vsem, kar ju zadeva, izvemo le posredno, skozi protagonistove oči. Če bi se, hipotetično, Stamm odločil za drugačen pristop, bi navzočnost ženske perspektive verjetno preprečila teznost in papirnatost ter prinesla drugačno dinamiko, saj je na dvesto petdesetih straneh romana tu in tam nekoliko repetitivna. Prvoosebnost sicer ponekod mehčajo dialoški momenti, ki so predvidljivo močneje navzoči v interakciji s prijatelji in Sonjo, nasprotno pa komunikacija z introvertirano Iwono po večini ostaja na nebesedni ravni.

Slogovno je roman preprost; Stammovega sloga se na splošno držita oznaki skopost in distanciranost, kar velja tudi za roman Sedem let. Glede na temo se zdi izbrani pristop pravšnji, saj bi ob čustveno bolj obremenjenem tonu roman lahko pripeljal bliže sentimentalnosti in patetike. Pravšnja odločitev se ob tem zdi tudi vpletanje arhitekturnih realij in preferenc Alexandra in Sonje, ki podčrtujejo in tonirajo njune siceršnje značajske poteze.

Literarizirano analizo protagonistovih medčloveških odnosov je sicer mogoče brati na več ravneh, tudi brez najočitnejše optike, vezane na ljubezen. Stamm do obisti razkriva nekoga, ki je predvsem nezadovoljen z življenjem; posameznika, ki je ob pomoči poklica in partnerskega odnosa preskočil družbeni razred ter se povzpel nad meščanskega, ki so mu pripadali njegovi starši. Alexander se je z apatičnim prizadevanjem za vedno boljše, ki se mu sicer v jedru upira, trudil vzdrževati tempo s Sonjinim hotenjem in nenehno novimi cilji. Neavtentičnost njegovega vsakdanjika tako priča o tem, da se je v svoji šibkosti prepustil toku, ki ga je družba od njega pričakovala. V Alexandrovem partnerstvu s Sonjo je prav vse podrejeno pragmatičnim rešitvam, s poroko vred. V njunem razmerju od vsega začetka ni nobene slepe strasti zaljubljencev, temveč razumska odločitev, da si dva, ki vsekakor sodita skupaj, nadeneta prstana. Iwona je alternativa in zato se v njeni bližini, ki je nekakšen beg, Alexander počuti varno in sprejeto.

V grobem je Stamm z romanom Sedem let razkril kompleksnost človekove psihe in medčloveških odnosov, ki jih vodijo zavedne in nezavedne silnice. V dinamiko teh pa je odlično vpeljal tudi vprašanje o avtentičnosti in družbeno pričakovanih vedenjskih vzorcih.