Za Kovačičevo prozo bi se lahko reklo, da je sestavljena predvsem iz njegovih spominov - najprej na otroštvo, pozneje pa tudi na druga obdobja njegovega življenja. Pisatelj je prvih deset let preživel v Baslu, od koder pa so ga skupaj z družino oblasti pregnale, ker njegov oče ni imel švicarskega državljanstva. Pripoved Prišlekov se začne prav tu, z odhodom iz domačega Basla v neznano očetovo deželo, ki si jo je deček Kovačič predstavljal kot "divjo Afriko, kjer bo imel svoj lasten avion".

Tudi ptički so žvrgoleli drugače
Prišleki so roman o usodi Kovačiča in njegove družine, ki po prihodu v Kraljevino Jugoslavijo k očetovim sorodnikom v Ceglenico naletijo na odpor sorodnikov. Dodatna ovira je jezik, saj je slovensko govoril le oče, preostali člani družine pa so govorili švicarsko nemščino. Prav preskok iz nemškega v slovenski jezik je pisatelja in njegova dela bistveno oblikoval. V večini svojih del se dotika vprašanja jezika in otroških travm, ko s prihodom v Slovenijo ni razumel tukajšnje govorice in se mu je celo žvrgolenje ptičev zdelo drugačno kot v Baslu.

Ko družina zapusti neprijazno sorodstvo na Dolenjskem, se znajde v še večji stiski. Selitev iz kmečkega okolja v Ljubljano jih sicer pripelje v njim bolj znano mestno življenje, a ker so popolnoma obubožani, neprestano živijo na robu propada. Kovačičev oče hoče sicer obnoviti krznarsko delavnico, ki jo je vodil v Švici, vendar pa so ožigosani kot "nemškutarji"; v času, ko se je približevala druga svetovna vojna, niso imeli veliko možnosti za uspeh.

Fragmentarno spominjanje
Kovačičevo pisanje je v celoti prepredeno z njegovimi spomini; na pisatelju posvečenem simpoziju so gostujoči akademiki celo dejali, da je živel zato, da je svoje življenje pisal in iz njega delal literaturo. Kar verjetno popolnoma drži, saj v svojih delih neusmiljeno in brez kančka sramu razgalja najbolj težke trenutke svojega življenja, tako zelo podrobno, da se bralcu zdi, kot da je bilo pisatelju pisanje v nekakšno uteho, s katero je milil prestane bolečine.

Kot eden izmed najpomembnejših predstavnikov slovenske proze druge polovice dvajsetega stoletja je Kovačič fragmentarno prenesel na papir svoje življenje, zaznamovano z očetovo smrtjo, ki ga je motivno spremljala v vseh njegovih delih, revščino in mestoma osamljenostjo. "Pripovedovati, da, četudi obsedeno, ker ti obup sedi za vratom, disonantno, v sunkih, zasoplo, včasih, če je treba, neverjetno banalno ali sladkobno, samo da si ne dovoliš koncesij zase. Moja predstava je, da naj bi se literatura vrnila tja, kjer se je razvila: k pismu, dnevniku," je zapisal Kovačič v eseju Literatura in življenje in tako opredeli svoj odnos do pisanja.

Lejla Švabić