Mladi Dorian Gray, arhetip moške lepote na vrhuncu moči, na salonskih zabavah londonske visoke družbe pritegne pozornost dveh različnih moških; pohlevnega slikarja Basila Hallwarda in očarljivega lovca na užitke plemenitega rodu, lorda Henryja Wottona. Ta v mladeniču vidi seme nečimrnosti in laskanje uporabi za vzvod, da ga potegne pod svoje okrilje. Dorian, narcisovsko očaran nad svojo podobo in pod vtisom prišepetavanja lorda Henryja, da je mladost, ki mu že počasi polzi med prsti, edina stvar, ki v življenju nekaj šteje, izusti vročično molitev. V tistem trenutku še sam ne ve, da je sklenil faustovsko kupčijo: svojo dušo je prodal v zameno za večno mladost. Navzven ne bo nikoli izgubil svoje angelske lepote; namesto njega se bo staral portret, ki v tistem hipu nastaja pod Basilovim čopičem.

Zdi se, da je Dorian postal utelešenje ideala, ki navadnim smrtnikom ostaja nedosegljiv: brez dolžnosti in skrbi, brez ozira na druge, brez obžalovanja preteklosti in tuhtanja o prihodnosti se lahko posveti samo predajanju čutnim užitkom, iskanju izjemnih doživetij in ugoditvi vsake muhe, ki ga pograbi.

In če smo Doriana primerjali s Faustom, je lord Henry najbrž njegov Mefistofeles, hudič, ki ga je speljal s prave poti. Cinični estet, ki prezira konvencije in moralne norme, v mladem Dorianu vidi učenca, ki bo utelesil njegovo filozofijo čistega hedonizma. Dorian tako prostovoljno na lastni koži preizkuša teorije salonskega leva, ki s svojimi sarkastičnimi epigrami rad šokira okrog polne mize zbrano druščino, a je obenem videti čisto zadovoljen v „sponah“ svojega mirnega zakonskega življenja.

Toda prostost, ki jo Dorian potrebuje za razmah svoje osebnosti, se seveda vzpostavlja na račun svobode bližnjega. Za hip kaže, da bo strast do mlade igralke, ki jo hodi vsak večer občudovat v gledališče, v fantu pometla z nauki lorda Henryja – a se njegova ljubezen naposled izkaže za tako plitko, kot je njegov značaj. Samomor zavrnjenega dekleta je tista prelomnica, od koder ni več vrnitve: odtlej bo junak vse bolj ravnodušno gledal nesrečo in smrt, ki jo njegova dejanja sejejo med ljudmi. A tudi on je opazovan; nad njim bdi slika, in obraz na njej je z vsakim grehom okrutnejši, z vsako nezvestobo ostudnejši in navsezadnje vsako leto starejši. In grši kot je, večkrat Dorianove misli s strahom uhajajo k naslikanemu stvoru, ki ga skriva na podstrešju. Vse lepe stvari, umetnost in ljudje, s katerimi se obdaja, ga naposled ne morejo več odvrniti od groze, ki jo čuti ob misli na svojo razpadajočo dušo.

Svoje breme skuša olajšati s tem, da sliko, za katero je leta trdil, da je izgubljena, pokaže njenemu stvaritelju in svojemu nekdanjemu prijatelju Basilu. Ko od groze okamenelega slikarja v navalu besa pri tem zabode, je jasno, da se njegov spust proti dnu približuje koncu. Če se je v preteklosti vedno lahko otresel misli na svoje grehe, pa ga zdaj preganja zavest, da je ubil prijatelja. V obupanem poskusu, da bi popravil vse, česar se ne da več popraviti, se sklene spokoriti in spreobrniti – prej je treba le še uničiti edini dokaz, ki priča o njegovi preteklosti: sliko ...

Zgodba o moralnem propadu mladega Londončana je ob izidu (1890) britansko javnost, podobno kot figura njenega avtorja, razkačila: Wilda so napadali, češ da s svojo nemoralnostjo kvari nedolžne bralce, in knjigo nekaj let pozneje na sodišču tudi uporabili proti njemu. Neumno, vulgarno in ogabno, je bil splošni konsenz strokovne javnosti.

Edini Wildov roman in ena še vedno najpogosteje citiranih knjig (saj veste: "Samo ena stvar je hujša od tega, da ljudje govorijo o vas – da o vas ne govorijo.") je danes, v polnem razmahu "dobe emo", še kako aktualna. Nekatere misli o družbenih normah, pomembnosti videza in odnosih med spoloma na pragu 21. stoletja ne držijo nič manj kot ob izteku 19. V času, ko vse več mladeničev naokrog hodi z debelo naličenimi očmi in do potankosti negovanimi pričeskami, portret mladega dandyja pravzaprav zaživi v čisto novi luči.

Ana Jurc