V navdušenju je izbrskala njen naslov v Celju in se po dveh krajših obiskih leta 1934 za stalno preselila k njej. Odločitev, ki jo zmore samo oseba, kakršna je bila avtorica. In tudi Karlinova. Taka je tudi vsebina knjige, ki bi lahko bila podlaga za dober scenarij filmske uspešnice, če odmislimo nekatere podrobnosti, kot sta v trenutkih pretirana čustvenost in verska gorečnost. Thea naj bi bila tudi jasnovidka ter zdravilka z magnetizmom.

Na knjižno izdajo njene romanizirane (avto)biografije Dvoje življenj – en cilj je bilo treba dolgo čakati. Zgodba se vrti okrog nepotrjene zamenjave dveh novorojenčkov: deklice, ki se je rodila angleškemu vojvodi in italijanski aristokratki v družini, kjer naj bi za dediča veljal samo sin, ter fantka, ki se je rodil v pastorjevem zakonu ob Baltiku na severu Nemčije. Zadrego je z denarjem rešila premetena nemška grofica, tako da so novorojenčka zamenjali, za kar so vedeli le ona, materi in porodna babica, ki pa je pozneje v opitosti Diti izdala skrivnost. Otroka sta tako odraščala v povsem drugačnem okolju. Domnevna pastorjeva hči, ki je za resnico zvedela pred svojim dvajsetim letom, si je po ovinkih prek nemške grofice začela dopisovati z materjo v Angliji, a se je kot Janez Nepomuk zavezala molčečnosti. Mladi vojvoda Arhi, ki si je že ustvaril družino, pa je prišel do spoznanja šele po materini smrti, ko je v skrivnem predalu njene mize odkril pisma in Ditine fotografije. Govorice o zamenjavi dojenčkov so krožile tudi med sorodniki v Angliji, ki so Arhijevo mater zastrupili, njega pa, ko se je želel srečati z Dito, zahrbtno umorili. Naslov avtorica pojasni na koncu knjige:

“Življenje je spet prešlo v normalen tir. Takšen, kakršnega je bila vajena na začetku. Mnogo je mislila na Arhija, s katerim je bila povezana v duhu in molitvi. Oba sta hodila čisto drugačna pota, toda cilj je bil en! Oba sta morala skozi vrsto težav in zapletov, da najdeta globok duhovni mir, ki izvira iz usmerjenosti v to, kar nikoli ne mine.”

Za nas je še bolj zanimiva Ditina življenjska zgodba, ko se je kot slikarka in germanistka iz visokih krogov blizu švedskega dvora preselila v neznano Celje in se povsem vživela v tamkajšnje, in seveda Almino življenje. V sebi je ves čas čutila slovansko kri in svobodomiselnost, zato je bila skupaj z Almo tarča celjskih kulturbundovcev. Kako se je vživela v slovensko deželo in njene ljudi, pove z besedami:

“Vse smeri se prepletajo, križajo, lomijo, izginjajo – prav kakor človeške usode. Pod njimi in sredi njih, sredi teh nežnih sinjih dolin in polj pa živi slovenski rod. Dita ga ljubi. Postal je njen. Z njim čuti in z njim diha."

Njo so pred taboriščem reševali nemški prijatelji in nemški potni list, Almo pa odhod v partizane. Dita je bila partizanska kurirka, po vojni negovalka v bolnišnici, prestopila je v katoliško vero in študirala teologijo, kjer ji je bil mentor dr. Anton Trstenjak. Do upora proti nacizmu je imela zelo pozitiven odnos. Zapisala je, da je Slovence “močna roka OF povezala v organiziran odpor”, po vojni pa je dobila tudi invalidsko pokojnino. Tudi sicer je v pisanje vnesla veliko zgodovinskih podatkov tako o prvi kot drugi svetovni vojni.

Takšno, kot je bilo življenje Thee Schreiber Gamelin, je tudi njeno pisanje: izbruhi energije, intelekta, samozavesti, zavedanja prehojene poti in zavezanosti življenjskim vrednotam. To so verjetno tiste stične točke, ki so jo povezale in navezale na Almo, sestro po duši, kot je zapisala.