Predvsem ga je prizadela smrt prijatelja, pop zvezdnika Alexa Bleacha, čigar poslednji intervju se je znašel v Vernonovem nahrbtniku. Ta "sveti gral" urbane scene ekspresno angažira celotno pariško subkulturo in medijski svet, vsi iščejo dragoceni posnetek, vsi ga želijo objaviti in ustrezno monetizirati.

Virginie Despentes, "fille terrible" francoske literarne in filmske scene, v triptihu o Vernonu Subutexu evidentno ne promovira eskapizma, temveč korenito in brez dlake na jeziku projicira kritično misel o sodobni francoski družbi.

Ob tem se je domislila izvirnega pripovednega postopka, ob katerem posamični liki ali objekti nastopajo kot nekakšen simbolni povezovalni element, okrog katerega manično krožijo sateliti in bruhajo družbeno kritične parole, medtem ko ta osrednji objekt – večinoma neveden ali preprosto odsoten – nastopa v vlogi MacGuffina, pretveznega objekta, ki pripoved poganja dalje.

Sorodna novica Virginie Despentes: Vernon Subutex, prva knjiga

Če je bil v prvem zvezku MacGuffin mrtvi Alex Bleach oziroma njegov izginuli posnetek, v drugem zvezku to vlogo prevzame naslovni (anti)junak; Vernon je zdaj socialno in fizično dislociran, v prvi polovici romana komajda prisoten lik. Prijatelji in njihovi kavči so se iztrošili, zato živi v kartonski škatli pod podvozom. Še vedno ga išče pol Pariza in ta "polovica", vsi ti sateliti, zlivajo žolč tako na politično desnico kot levico, preklinjajo sistemske manipulacije in povprečnega prekarnega Francoza, "državljana brez dediščine, ki se odpoveduje vsem svojim pravicam v zameno za dostop do nostalgije za svojim imperializmom". Despentes je neizprosna, tipičnega prekarnega Francoza razkrinka, da v svoji pasivnosti raje obračunava z drugim prekarnim Francozom, namesto da bi se zbudil in napadel elito iz XVI. pariškega okrožja – in čeprav je po TV-ju slišal, da gre nekaterim še slabše kot njemu, da "so ljudje, ki so še revnejši in bolj zadolženi: smrdljivi črnci, morilski musliči in tatinski cigani". Sleng in vulgarni ulični jezik sta bistvena sestavina radikalne izjave Vernona Subutexa, pri tem pa navdihnjeni ter na debelo začinjeni prevod Jedrt Maležič odigra bistveno vlogo.

Drugi Vernon Subutex dokončno oblikuje in osmisli vse stranske like, Vernonova odsotnost oziroma pasivnost v pripovednem loku Despentes izkoristi za polnokrvno predstavitev; vsi ti čudaki – npr. Vernonova "bivša", zafrustrirani scenarist, uporniški privilegiranci, nekdanje porno zvezdnice, senzacionalistične novinarke ali ksenofobni nasilneži – drug za drugim dobijo svoje male epizode, prepričljive značajske poteze, svojih pet minut za bombastične tirade o Franciji in Francozih. Obenem jih avtorica opiše z zvrhano mero empatije, vsakemu ponudi priložnost, da artikulira svoj gnev.

Medtem Vernon postaja kultna figura, mesija in idol parka Buttes-Chaumont, kjer bivakira z drugimi klošarji in kamor ga prihajajo obiskovat nekdanji kolegi. Na neki točki spontani obiski in druženja izpadejo kot obletnica mature in poskus Vernonove rehabilitacije. Se Vernon vrača na pota stare slave? To ima razkriti sklepni del triptiha.