Milena Mohorič v svojih kratkih zgodbah, ki so večinoma izhajale pri Modri ptici v tridesetih letih prejšnjega stoletja – od tu tudi naslov aktualne zbirke Zgodbe iz tridesetih let –, obravnava (meščansko) žensko. In z žensko povezana vprašanja. Pa naj gre za komaj najstniško deklico, njeno prvo ljubezen in s tem zbujajoče se zavedanje svojega spola, zakonsko ženo ali pa uspešno operno pevko s celim bataljonom občudovalcev. Pravzaprav Milena Mohorič žensko resnično obravnava tako, kot je že na zavihkih Beletrinine izdaje zapisal Lado Kralj: kot meščansko žensko, ki lahko v ta svet vstopi kot žena, če pa ji ta vloga ni pripadla, "ima samo še dve možnosti: da je umetnica ali pa famme fatale, 'kamen spotike vsem vrlim zakonskim ženam'".

Ne glede na to, v kakšno vlogo Mohoričeva svojo glavno junakinjo postavi – opozoriti je treba, da opisuje tudi kmečko žensko in služabnico, pa tudi prvo ljubezen dečka, kar prav njega postavlja v središče pozornosti –, ji vedno znova uspeva zastaviti in opisati čustveno dogajanje te ženske, kar je poleg tega, da v svojih zgodbah pisateljica izpostavlja še danes aktualna vprašanja v povezavi z vlogo ženske v družbi (naj bo ta le zgledna zakonska žena, ljubeča mati ali pa tudi na drugih področjih uspešna in kako do tja priti), ena izmed glavnih odlik celotne zbirke. Pravzaprav dejstvo, da je Mohoričeva prepričljivo opisala podobo predvojne Slovenije, ob vsem tem nekoliko zbledi in se niti ne zdi več tako zelo pomembno.

Uvodna kratka zgodba Prva ljubezen gospodične Marine predstavlja enajstletno Marino in njeno prvo ljubezen, s tem pa tudi že zbujajoče se zavedanje svojega spola. Marinina ljubezen se sicer nesrečno končna, a deklico – ki nikakor noče biti več obravnavana kot deklica – pripelje do sklepa, da se nikdar ne bo poročila, pritrdi pa ji tudi njena mati, rekoč: "Prav imaš ,Marina, le učit se pojdi." To je mogoče razumeti tudi tako, da je za žensko pomembnejše znanje kot pa zgolj ljubljeni moški. Sicer marsikatera junakinja v naslednjih zgodbah tega ne upošteva oziroma ji kaj takega niti ne pride na misel, kar pa je razumeti kot produkt tedanje (in tudi morda še današnje?) družbe.

A kaj ko tudi kot zgledna zakonska žena ne doseže obljubljene sreče, niti ne najde toplega zavetja, kaj šele razumevanja pri možu (Anamarija). V Anamariji se pisateljica ne loteva kakršnega koli nasilja ali moške želje po prevladi, temveč enostavno opisuje dva na zakon nepripravljena, predvsem pa tudi nepodučena človeka, ki se slepo ravnata po zapovedanih družbenih pravilih, čeprav bi bilo zanju morda bolje, da bi jih opustila. Pripoved V kavarni predstavi popolnoma zgledno zakonsko žensko, ki pa je svojega moža zgodaj izgubila in temu primerno igra vlogo žalujoče vdove, a v trenutku, ko mine leto dni, zavrže svoj žalni pajčolan in v kavarni (kamor je tudi že prej zahajala) začne več kot očitno igro spogledovanja in lovljenja novega moža. To ji v končni fazi tudi uspe, obenem pa se junakinja izkaže kot ženska, ki želi stvari vzeti v svoje roke, a so ji pri tem v napoto namenjene ji vloge, predvsem pa tudi nekajletna hčerkica, ki jo (po današnjih merilih) mati vsekakor zanemarja. Pa vendar se tu pojavi vprašanje, ali je Flora resnično ženska dejanj, ki ruši družbene konvencije, ali le častihlepnica, ki se zaveda, da brez uglednega moža tudi sama ne bo ugledna (in preskrbljena). S tem pa Mohoričeva skozi nič kaj olepšano prizmo pokaže, kako ima ženska precej manj možnosti kot moški.

Najzanimivejša med zbranimi kratkimi zgodbami pa se zdi Izpoved gospe Forcensinove. Zgodba je nastala kot odgovor na kratko zgodbo Vladimirja Bartola z naslovom Izpoved gospoda Forcesina, ki je bila prvič objavljena v Ljubljanskem zvonu leta 1931, štiri leta pozneje pa v zbirki Al Araf. Milena Mohorič je namreč v Modri ptici že pred objavo Izpovedi gospe Forcesinove objavila kritiko Bartolove kratke proze in v njej razdelila mlado slovensko prozo na dva tokova; enega je s socialnimi vprašanji predstavljal Miško Kranjec, drugega s "problematiko naših dni s psihološkega vidika" pa Vladimir Bartol. V svoji oceni Mohoričeva ni šla dlje od tega, da je ocenila, da Bartol na svoje vprašanje odgovarja sporno. Je pa nato v Izpovedi gospe Forcesinove natančneje razjasnila spornost tega vprašanja, ki se dotika predvsem odnosa do žensk.

Bartol namreč v svoji zgodbi skozi lik Forcesina sledi idejam o moški dominantnosti (mizogina) Otta Weiningerja; v naključnem srečanj v Tivoliju Forcesin, doktor biologije, svojemu znancu natančno razloži, da je spoznal, da se je njegova mlada češka žena – prav tako znanstvenica – do poroke zgolj pretvarjala, da dobro razume njegove raziskave, po poroki pa pokazala svoj pravi obraz in svoj edini namen "ujeti moža". V nadaljevanju Forcesin razkrije tudi spoznanje, da v moškem prebiva demon "nadzemskega, nadizkustvenega duhovnega", v ženski pa demon "zemskega, demon telesne ohranitve rodu". Edina trenutna Forcesinova želja je pobegniti ženi v beli svet.

Mohoričeva pa pravzaprav v medbesedilni navezavi, v nekakšnem diametralnem nasprotju Bartolove zgodbe, ki pa se prav tako godi v Tivoliju, ob naključnem pogovoru z znanko odgovarja na vse, kar je zapisal Bartol. Predvsem Hana Forcesin svojemu možu zameri delitev na žensko in moško, razlog za tovrstno za ženske nič kaj laskavo mnenje pa pripisuje Forcesinovi – ob tem pa tudi že kar narodovi – neustvarjalnosti in nikdar uresničeni sanjavosti. Rešitev 'edine ženske želje' po poroki Forcesinova vidi enostavno v tem, da se ženski pusti ekonomska samostojnost, sama pa se bo še istega večera usedla na vlak in se z otrokom vred odpeljala nazaj v Prago ter tako rešila moža pred svojim ženskim demonom.

Zbirka kratkih zgodb Milene Mohorič obuja delo že pozabljene pisateljice, ki je večino svojega opusa napisala pred drugo svetovno vojno. Uveljavila se je v (že omenjeni) Modri ptici kot avtorica esejev, predvsem pa realistične in tudi socialnorealistične proze. Vendar je po koncu vojne njeno pisanje upadlo, kar je mogoče pripisati tudi nesrečnim okoliščinam, ki so skrhale tudi njeno psihično zdravje.

Milena Mohorič se je rodila leta 1905 v Ormožu, študirala je germanistiko, že pred drugo svetovno vojno je postala članica Komunistične partije Slovenije; po okupaciji Jugoslavije je sodelovala z OF-om in bila zato internirana v italijansko taborišče na Rabu, njen mož Vladimir Premru pa v nemško. Moža so kot "informbirojevca" oz. privrženca Stalinove politične veje komunisti vključili v dachavske procese in ga pozneje poslali na Goli otok, kjer je umrl. Vse to je pisateljico pripeljalo do tega, da ni več pisala in da je bila pravzaprav postavljena na družbeni rob. Pisateljico so prestavljali z enega mesta na drugo; iz doma v zapor, od tam v psihiatrično bolnico, nato v pisateljski počitniški dom na Bledu. Tam jo je med drugimi srečal tudi Lojze Kovačič in jo kot Mileno Bohorič opisal v Prišlekih, kjer med drugim pravi, da je bila v pisateljski hiši osamljena in da so se ji drugi gosti izogibali ter pravili, da je preveč premočrtna, malo zmešana in da ima halucinacije.