Ko je razstavil svoja prva dela, so o njem govorili kot o predstavniku gibanja arte povera. Sam ni niti vedel, kaj arte povera je. Šele ko se je o pomenu tega termina pozanimal in ko je spoznaval delo Jannisa Kounellisa ali Michelangela Pistoletta, je Tony Cragg ugotovil, da je po naključju zares ujel modus umetnosti, ki na Otoku v sedemdesetih res ni imela kaj iskati. No, saj je tudi Cragg kmalu emigriral in danes zelo zadovoljno in brez uhajanja misli k vrnitvi v domovino živi in predava v Nemčiji. Že vse od konca sedemdesetih.
Risanje kot izhod iz biokemičnega laboratorija
A vrnimo se k obdobju arte povera. Verjetno je bil Cragg eden prvih britanskih umetnikov, ki se je usmeril k umetnosti mešanih medijev in ki je ustvarjal povsem v skladu s svojo mislijo, da je bilo 20. stoletje stoletje neznanske ekspanzije umetniškega sveta na račun neumetniškega. Kiparstvo, ki je nekoč bilo dokaj težaven in na peščico (povečini) elitističnih umetnikov omejen izraz, je postalo – seveda v zelo razširjeni formi, neizključujoči assemblage in druge postopke z izvorom v avantgardi in Marcelu Duchampu - skoraj omniprezentna umetniška forma. Cragg pa je h kiparstvu prav tako prešel nekako intuitivno, prehajajoč med več življenjskimi obdobji, v katerih ga je mučil občutek nekega notranjega manka. Na predavanju se je tako spominjal svojih mladostnih let, ko je delal v nekem biokemičnem laboratoriju in iz čistega dolgčasa začel risati. Odšel je na umetniško akademijo, in sicer v slikarski oddelek. Kar je delal tam, je po sodbi profesorjev bolj sodilo v kiparski oddelek, in poslali so ga nadstropje višje. Pri kiparjih z njim tudi niso bili zadovoljni in spet so mu pokazali pot na stopnišče.
Racionalna in na geometriji umerjena umetnost
Diplomiral Cragg vendar je in nato je tudi še magistriral in nato postal univerzitetni profesor. In danes je njegova umetnost tudi videti akademsko. Skoraj kot 'spolirani' Henry Moore. Na vprašanje, kako je od nekoliko bolj divjih prostorskih instalacij in drugih del prešel k skulpturam, ki so videti skoraj tipična oprema za javne parke, nam Cragg odgovori, da je bila kriva njegova strast do dela z materiali. Ko je v rokah držal kos lesa ali kovine, ga kar ni hotel še izpustiti iz rok in ga je vključiti v neko kompozicijo, ampak ga je želel še naprej obdelovati in ga izpopolnjevati, ne pa le kot najdeni objekt vključiti v kompozicijo.
Tako je prešel do izrazito logične, racionalne in na razvoju neke osnovne geometrijske oblike utemeljene umetnosti, kakršno predstavlja tudi v galeriji TR3 v Ljubljani. Tu so tudi Izločki iz leta 2001, ki so neke vrste vez med starim in novim Craggom. Igralna kocka kot osnovni gradnik je torej ostanek konceptualnega artepoverjanskega Cragga, masivnost in gladkost oblik je napoved in tudi že prezenca novega Cragga. Profesor umetnostne zgodovine na cambriški univerzi Rod Mengham o tem delu in o tistem, kar je pri Craggu sledilo po usmeritvi h tako klasičnim tehnikam, kot sta tesanje in modeliranje, pravi: "Cragg je monumentaliziral ta svet v malem in v nas vzbudil zavest o mejah našega pogleda, zlasti v današnjem svetu, ki je vse bolj uperjen v podobe na zaslonih in v katerem vidno zaznavanje kot nalašč zanemarjamo, namesto da bi se urili v tem, kako gledati svet okoli sebe s tisto radovednostjo, ki je že zdavnaj utonila v pozabo."
Včasih me obtožijo baročnosti
V bistvu smo lahko zares srečni, da lahko ta čas pri nas gledamo izbor del prav tega Turnerjevega nagrajenca (1988) in prejemnika viteških časti za prispevek k britanski umetnosti. Tony Cragg je namreč tisti, ki nas lahko prepriča, da vse, kar temelji na klasični estetski normi, ni preživeto. Prav zato, ker je sam do čiste geometrijskosti in estetskosti, na videz povsem ločene od družbene realnosti, dospel po obdobju hranjenja svoje umetnosti z odpadnim industrijskim materialom (torej prek tistega, kar danes še vedno vztraja z oznako politično korektna umetnost) in prek poigravanja z ikonografijo vsakdanjega življenja in ker je torej zavestno in docela iz osebnega vzgiba izstopil iz trenda in vstopil v pogosto bičano 'konservativnost' (v svoji značilni angleški šegavosti nam pove, da ga pogosto obkladajo z vsemi zapovedanimi umetnostnozgodovinskimi žaljivkami in mu očitajo baročnost in celo rokokojsko potezo), nas ta 'utemeljena' konservativnost, ki pa postane v svoji posebnosti pravzaprav modernost, navduši. In vsaj enkrat se smemo veseliti nečesa, kar je očitno lepo.