Frederic Chopin (1810-1849) ni bil eden tistih nesrečnih umetnikov, ki jim veličino priznajo šele posthumno. Eden največjih romantičnih skladateljev in glasbenikov, ki so se posvetili predvsem klavirju, je bil namreč tudi velik ljubljenec francoskega visokega meščanstva in aristokracije, ki sta v prvih desetletjih družabnost pojmovali prvenstveno kot srečevanje v salonih. Decembra 1831, le tri mesece po Chopinovem prihodu v Pariz, je skladatelj Robert Schumann Chopinove variacije na La ci darem la mano iz Mozartove opere Don Giovanni ovrednotil tako: "Klobuk dol, gospodje! To je genij."
Malo koncertov, vendar za izbrano občinstvo
V tej sodbi Schumann ni bil osamljen. V strategiji, podobni največjim sodobnim glasbenim zvezdnikom, ki nastopajo malokrat, a takrat toliko bolj bleščavo, je Frederic Chopin z enim letnim koncertom za 300 gledalcev pridobil in ohranil sloves vrhunskega virtuoza. No, med letnimi 'velikim' koncerti je bilo tudi več manjših nastopov v zasebnih salonih, kjer je spoznal francosko literarno elito in tudi ljubico George Sand. Svoj zadnji veliki koncert je krhki Chopin, ki mu je do slovesa in do 'pravih' odrov pomagalo tudi patronstvo veličastnih bankirjev Rotschildov, odigral v Londonu. To je bilo novembra 1848 oziroma nekaj mesecev po tem, ko je zapustil revolucionarni Pariz. Politični borec Chopin ni bil, a vendar je zaslužek svojega zadnjega javnega nastopa namenil za pomoč poljskim beguncem.