Rdeča nit pogovorov zadnje leto so bile neumorne tirade samoobtožb, pogosti izbruhi histeričnega joka, ki je včasih prehajal v lucidne samoironične komentarje. V slednjih je bila Barish mojstrica, zmeraj znova je znala portretirati sebe kot tragično zgubo. Njen humor sem si tolmačil kot zdravo jedro njene osebnosti in varovalo, ki jo je ščitilo pred uresničenjem katere od stoterih groženj, da si bo nekaj naredila. Sploh pa sem Barishine grožnje s samomorom razumel kot dediščino prenapihnjene osmanske retorike, ne pa kot resne naklepe. Domneval sem, da je vse, kar Barish v resnici potrebuje, čas, čas in delo, ki bi njene misli odvrnilo od pogrešane deklice. Njen cinizem sem razumel kot zdravilo, nanjo pa gledal kot na sebi podobno. Kako zelo sem se motil! Seveda sem slutil, da je bilo edino, kar bi ji v njeni stiski utegnilo resnično pomagati, prisotnost nekoga, ki bi mu bilo mar zanjo, ne pa domnevno sofisticirane, domnevno zdravorazumske, domnevno vsevedne besede, izrečene v telefonsko slušalko tisoče kilometrov proč. Enako kot se je ona žrtvovala za deklico, bi se zdaj moral nekdo žrtvovati zanjo. Dokler je krog ljubezni med ljudmi, ki se žrtvujejo drug za drugega, sklenjen, nihče ne umre. Ko pa lok poči in nekdo, ki se je žrtvoval, ostane sam, potem … V Barish se nisem nikoli zaljubil, kaj šele da bi jo zares ljubil. Pravzaprav je vprašanje, ali sem sploh kdaj poznal človeka, za katerega bi bil pripravljen pustiti svojo službo v Heidelbergu ali vsaj za nekaj časa zamrzniti svoje obveznosti in se popolnoma posvetiti reševanju tujih težav. Tudi sem se bal, da bi se Barish utegnila name preveč navezati, kar je bila, gledano nazaj, precej narcisoidna ideja. Mogoče pišem te vrstice, da bi z besedami spral s sebe občutek odgovornosti, razblinil krivdo, ki lega name od predvčerajšnjim, ko sem ob prihodu na otok izvedel, da so zgodaj zjutraj nedaleč od mojega penziona našli Barishino truplo, naplavljeno na obalo. Zunaj lahko razločno slišim grmenje morja, v katerem je Barishino krhko telo postalo mrtva igrača vodnih tokov. Slišim bobnenje vode, ki nas obliva z vseh strani, z nočnega neba in iz morja, slišim morje kot klic vesti in spomina. Za hip se mi zazdi, da je naš otok sila nezanesljivo kopno, da sta vihar in voda sodnika nas vseh in da imata vsak trenutek možnost končne obsodbe. Če zamižim, spet vidim pred sabo Istanbul, tramvaj številka 1, vidim Barish, ki obrnjena k meni zre skozi umazane šipe. In potem, hkrati, morda celo v času pred tem spominom (četudi ni v tem nobene druge logike kot logika slutnje in negacije časa) vidim še eno podobo, Barishino napihnjeno bledo modro obličje, s katerega pred mano za nekaj trenutkov odstrejo folijo v podzemni hladilnici Vaxholms Vårdcentral. Ko odprem oči, je okrog mene popolna tema. Spet je zmanjkalo elektrike. Kmalu žarnica nekajkrat poblisne in svetilka zabrli. Ležim nepremičen, otrpel, premražen in se sprašujem, ali bo jutri še jutri. Ali bo jutri še en dan?

Citat je iz dela Bogovi se nam smejijo, ki je izšlo letos pri založbi Beletrina.