Na primer Vinko Glanz, Tine Kos, Božo in Slavko Pengov, Riko Debenjak, Stane Kregar, Maksim Sedej, Izidor Mole in drugi. Izjemna pa je tudi povojna usoda cerkve, ki se je sicer morala umakniti znanilcu novih časov, Gospodarskemu razstavišču, a je frančiškanom, kljub Cerkvi nenaklonjenemu političnemu režimu, uspelo izpeljati njeno prestavitev na drugo lokacijo. Še več, gre za enega redkih primerov v nekdanjem vzhodnem bloku, kjer je država preko podjetja v svoji lasti financirala in izvedla prestavitev cerkve, s čimer jo je ohranila zanamcem.

Odlomek iz žepne knjige Plečnikova cerkev za Bežigradom, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu in jo je spisal dr. Franci Lazarini (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU).

V njej ne obravnava le Plečnikove arhitekture in notranje opreme cerkve, temveč orisuje tudi njeno zanimivo, pri nas edinstveno zgodbo o selitvi ter okoliščine, v katerih se je Bežigrad vzpostavil kot samostojna župnija.