V tem čarobnem ogledalu se je ugledala lepša, morda kot bitje, kakršno bi morala biti, in ne kakršno je bila. Charles je po drugi strani – in za pobeg iz resničnosti – poleg drog potreboval tudi žensko. Njegovo prepričanje, da ženska živi neko drugo življenje, ne svojega, saj naj bi duhovno živela v domišljiji tistih, ki jih obseda in oplaja, je bilo zgolj pretveza za to, da mu ne bi bilo treba priznati, kako ponižen je bil večinoma ob njej, in to od tistega prvega srečanja dalje, ko je sedela v preoblačilnici, pred ovalnim ogledalom, in preverjala, ali se ji vidijo šivi na rokavih, ki so se ozko spuščali proti dlani, medtem ko je obleka, ki jo je uporabljala za nastop, imela široko nabrane gube od ramen do sredine spodaj.

Citat je iz njenega novega romana Tišina, polna vetra, ki je izšel letos pri založbi Beletrina. V njem se ukvarja z odnosom med slavnim francoskim pesnikom Charlesom Baudelairom (1821–1867), avtorjem pesniške zbirke Rož zla, in njegovo muzo, igralko in plesalko Jeanne Duval (1820–1862). Srečala sta se leta 1842, njuno razmerje je trajalo približno dvajset let, Jeanne Duval pa je navdihnila nekatere pesmi kultne pesniške zbirke Rože zla.