Banalno, a pri tem pomagajo tudi opravki v zvezi s poslovitvijo, pomagajo topli sms-i ljudi, ki so ti blizu.

Pomaga objem najbližjega, mojega Borisa. Objem mame. Pomaga jok, ki mu dovoliš, da izbruhne. Pomagajo gozd, potok, morje, očetova uta, očetove hruške in češpe. Pomaga pesem Hrušiških fantov. Pomaga pogled na vrata in stole, ki jih je skoval zame. In na slike, ki jih je ustvaril in ki živijo v mnogih domovih, tudi v mojem. Pomaga sprijaznjenje z neizogibnim. Pomagajo njegove pikice v licih, ki mi jih je podaril in ki so nekaj najlepšega njegovega na mojem obrazu. In njegov glas in smeh, ki zdaj prihajata od znotraj.

Nesreča mojega Borisa, ki jo kot zataknjeno kepo z rezili še vedno nosim s seboj.

Citat je iz knjige Hiša sozvočja in je odgovor na vprašanje, kaj je najtežja stvar, ki jo je izkusila v življenju.