Morda je kak dostop tudi z zadnje strani zgradbe, ampak Jay mora opraviti hitro.

Približa se vhodnim vratom in pogleda noter. Nobene tipkovnice, nobenih kontrolnih lučk. Nalepka Alarmes GPR mora biti še iz sedemdesetih let. Jay pritisne na kljuko. Zaklenjeno, se razume. S palcem pogladi ključavnico. Star Weiserjev zaskočni zatič. Nič eksotičnega, a Jay ima kljub temu tremo. Odpre etui in izbere ključ in preprost kavelj. Ključ kar sam najde mesto med prsti njene desne roke.
Ne da bi se zavedala, si Jay začne požvižgavati staro melodijo Antonia Morela v slogu merengue.

Preveri cilinder. Nasprotna smer urnega kazalca. Vstavi kavelj in čisto narahlo potipa kline, dvakrat ali trikrat. Tkivo vesolja se skrči okrog ključavnice: vsa Jayina pozornost je usmerjena v drobne občutke, komaj slišne klike. Dela z napol zaprtimi očmi, s stisnjenimi zobmi, prepričana, da ji Horacio gleda čez ramo in nadzoruje vsak njen najmanjši gib. Čuti njegovo sapo z vonjem po tobaku in rumu. Ključavnica je malo zapackana, klini slabo delujejo. Ne da bi popustila prijem, brizgne malo maziva v odprtino. Potem se med požvižgavanjem oboroži z iglo za odpiranje.

Po neskončni minuti ključavnica popusti. Zvoki cilindra, ki se zavrti, in zatiča, ki se sprosti, so za Jayina ušesa kakor glasba. Obrne se, da bi vrgla Horaciu zmagoslaven pogled, toda na parkirišču ni nikogar.

Iz dela Šest stopenj svobode, ki je izšlo nedavno pri založbi Sodobnost International. Prevedla ga je Maja Kraigher.