I ko ura nam odbije,
Črna zemlja nas pokrije;
Kdo bo še po nas poprašal?
Kdo se z nami bo ponašal?

Citat je iz Jenkove pesmi Slovenska zgodovina.

Simon Jenko se je rodil 27. oktobra 1835 v Podreči na Sorškem polju kot najstarejši otrok siromašnim kmečkim staršem. Otroštvo je preživel v bližnjih Prašah. Stric, frančiškan Nikolaj, mu je omogočil šolanje na novomeški gimnaziji. Zadnji dve leti gimnazije je končal v Ljubljani. Leta 1855 je na željo staršev in zaradi pomanjkanja denarnih sredstev odšel na študij bogoslovja v Celovec, čeprav je želel študirati filozofijo na Dunaju. Leta je 1857 prestopil na pravno fakulteto na Dunaju, ki pa je ni dokončal. Pozneje je delal v odvetniških pisarnah v Kranju in Kamniku.

Že v gimnazijskih letih je objavljal v časopisu Vaje in bil vodilni pesnik tega literarnega krožka. Pisal je pesmi o domovini, veliko njegovih del je tudi ljubezenskih, bivanjskih in refleksivnih. V liriki se je odmaknil od prešernovske romantike in pesnil pod vplivom poznoromantičnih pesmi Heinricha Heineja.

Njegova najbolj znana prozna dela so karakterne novele, kot so Spomini, Tilka in Jeprški učitelj. Umrl je 18. oktobra leta 1869 v Kranju zaradi možganskega vnetja.
Po kazni za izstop iz tradicionalne religioznosti je njegova moralna drža postala subjektivizem in kljubovanje moralnovzgojnim načelom, ki so obvladovala javno mnenje in odločala tudi o objavljanju. Izdajo njegove zbirke Pesmi 1865 so odklonili vsi ljubljanski tiskarji in založnik Janez Giontini, ki ga je pridobil prijatelj Levstik, jo je moral natisniti v Gradcu.