Brancusijeva ključna dela – še posebej skulpture iz mavca na izjemno majhnih podstavkih – je izjemno drago zavarovati, kadar jih je treba kam seliti. Zadnja večja umetnikova retrospektiva v Centru Pompidou se je zato zgodila leta 1995.

Razstava, ki jo lahko ujamete še do 1. julija, je tudi ena zadnjih pomembnih retrospektiv pred zaprtjem razstavišča; konec letošnjega leta bodo namreč začeli obsežno prenovo. Ponovno odprtje muzeja je predvideno šele za leto 2030.

Na ogled je približno 120 skulptur in 400 risb, fotografij, filmov in dokumentov; skupaj ponazarjajo Brancusijeva prizadevanja za poenostavitev oblik, kar je utrlo pot abstrakciji. Osvetljene so vse razsežnosti umetnikovega ustvarjanja, ki je na stičišču med klasično in avantgardno, figurativno in abstraktno umetnostjo.

Brancusi je ustvarjal predvsem z lesom in marmorjem, pri čemer ni uporabljal kalupov. Vpeljal je radikalno nov pristop h kiparstvu: človeško obliko je skušal reducirati na abstraktne oblike. "Taka škoda je, da bi morali čudoviti material skaziti s tem, da vanj vdolbemo luknjice za oči, lase in ušesa," je bilo njegovo stališče.

Na ogled so njegova najslavnejša dela, kot sta Poljub in Speča muza, pa tudi stilizirane ribje in ptičje figure v kamnu in bronu.

Malo manj znano je to, da je Brancusi v svojem ateljeju svoja dela tudi fotografiral in snemal. Že zgodaj je spoznal potencial fotografije in filma za kiparstvo; možnost, da je delo vidno z vseh strani, da je ujet učinek svetlobe in sence ter da je delo dobesedno uprizorjeno.

Dela na razstavi so iz najpomembnejših mednarodnih zbirk, v središču postavitve z naslovom Brancusi, umetnost se šele začenja pa je rekonstrukcija umetnikovega ateljeja, ki ga je Brancusi leta 1957 zapustil Centru Pompidou.

Stopiti je moral iz Rodinove sence
Brancusi se je rodil v Hobti (zdaj Pestisani) v Romuniji. Kot otrok je bil pastir, nato je delal kot vajenec. V Craiovi je obiskoval likovno šolo, potem pa se v težkih razmerah izobraževal na Dunaju in na pariški akademiji pri Antoninu Mercieju. Prva dela je razstavil leta 1906. Bila so še klasična in pod vplivom Rodina, vendar je bilo v njih že mogoče slutiti veliko izrazno moč. "Nič ne more zrasti v senci visokih dreves," je menda izjavil Brancusi po treh mesecih dela v Rodinovi delavnici.

V svojem opusu se je premaknil od naturalističnih skulptur do izrazito poenostavljenih kipov v kubističnem slogu. S čistimi linijami in skrbno obdelanimi površinami je eden od začetnikov sodobnega abstraktnega kiparstva.

Leta 1945 je v celoti prenehal ustvarjati – presodil je, da ne more povedati ničesar relevantnega več. Zadnjih 12 let svojega življenja tako ni več ustvarjal, ampak le še prodajal preostale kose in preurejal svoj atelje.