Šest ton težek kip Davida, ki ga je leta 1504 po treh letih dela izklesal Michelangelo, je do današnjega dne dobil že na milijone kopij v različnih oblikah, največ v obliki spominkov, magnetkov in drugih predmetov, ki jih ulični prodajalci v Firencah prodajajo turistom. Cecilie Hollberg, direktorica Galerije Akademija, kjer kip domuje, si je zadala nalogo, da kipu povrne status umetnine in želi po zahtevni pravni poti zaščititi njegovo komercialno kopiranje, poroča Associated Press.

Direktorica galerije proti kapitalističnemu profitiranju kot David proti Goljatu
Državno tožilstvo v Firencah je na zahtevo direktorica Hollberg sprožilo vrsto sodnih postopkov, v katerih se sklicuje na italijanski zakonik o kulturni dediščini, ki varuje umetniška dela pred zaničevanjem in nepooblaščeno komercialno uporabo. Galerija Akademija je od leta 2017 dobila več sto tisoč evrov odškodnine, je nedavno dejala Hollberg za Associated Press.

S tožbami je uspela tako proti prodajalcem spominkov kot tudi recimo reviji GQ Italia in luksuzni francoski modni znamki Longchamp, ki sta Davidovo podobo uporabila na naslovnici revije in na priljubljeni torbi Le Pliage. Mnogi jo sprašujejo, kako ji je to uspelo in kako lahko sami zavarujejo svoje dragocene starodavne umetnine, pravi Hollberg.

Ali primer postavlja nove meje javne domene?
Primer Davida prevprašuje meje, ki jih evropska zakonodaja postavlja za intelektualno lastnino in kdaj določeno umetniško delo zapade v javno domeno, ki dovoljuje kopiranje in reproduciranje. Ali lahko galerija kot institucija nadzoruje ideje in podobe, ki so v javni domeni, se pri tem sprašuje ameriški odvetnik Thomas C. Danziger.

Če bi se tovrstna praksa nadaljevala, bi to pomenilo, da umetniki, kot je Andy Warhol, ne bi smeli ustvariti svojih reprodukcij pop arta. Tovrstno pravno preganjanje lahko pomeni, da si italijanska sodišča prizadevajo za nadzor in monetizacijo umetniških del v javni domeni, za katera ni bilo nikoli predvideno, da bi bila plačljiva.

Podobno zakonodajo uvedli že v Vatikanu in v Grčiji
Italijanska zakonodaja dopušča, da avtorske pravice upravlja muzej ali ustanova, ki je lastnik nekega umetniškega dela. Evropska komisija še vedno preverja, ali je to sploh v skladu z evropsko zakonodajo in direktivo iz leta 2019, ki pravi, da vsa umetniška dela, ki jim potečejo avtorske pravice, spadajo v javno domeno. Posledično bi moral imeti vsakdo možnost ustvarjati, uporabljati in deliti kopije tovrstnih del.

Italijanski zakon o varovanju kulturne dediščine v sedanji obliki velja od leta 2004, in Hollbergini primeri niso prvi primeri tovrstnega preganjanja. Prav tako imata v Evropi tudi Vatikan in Grčija v veljavi podoben zakon. V Grčiji so leta 2020 sprejeli zakon, ki zahteva dovoljenje za uporabo slik zgodovinskih krajev ali artefaktov za komercialno uporabo in prepoveduje uporabo slik, ki kakor koli spreminjajo ali žalijo spomenike.

Po poročanju Associated Press strokovnjaki pravijo, da bi se tovrstno pravno preganjanje lahko tudi obrnilo proti Italiji, saj bi lahko zmanjšalo izdajanje licenc za italijanska umetniška dela, hkrati pa omejilo reproduciranje umetnin, ki promovirajo originalna dela in poganjajo turistični obisk italijanskih mest.