Nominacijo z naslovom Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja je vodilo ministrstvo za kulturo pod vodstvom Špele Spanžel.

Projekt priprave večnacionalne nominacije Tradicije reje lipicancev, ki povezuje osem držav, je vodilo prav slovensko ministrstvo za kulturo. Nominacija je sicer povezala Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Italijo, Madžarsko, Romunijo, Slovaško in Slovenijo.

Priznanje in obveza
Špela Spanžel, v. d. direktorja direktorata za kulturno dediščino, je ob potrditvi uvrstitve čebelarstva povedala: "Vpis čebelarstva na Unescov seznam je najprej priznanje generacijam čebelarjev, ki so slovensko čebelarstvo ponesli v svet in nas navdušujejo s svojo predanostjo, spoštovanjem in sodobnimi oblikami. Za Slovenijo, ki jo v Rabatu predstavlja ministrstvo za kulturo, pa je vpis obveza, da bo še naprej ustvarjala pogoje, ki bodo čebelarstvo omogočali v vseh svojih razsežnostih – od kmetijskega, raziskovalnega in izobraževalnega, družbenega, okoljskega in seveda kulturnega."

Za STA pa je zapisala: "Čustven odziv predstavnikov osmih držav, kjer je skrb za lipicance del življenja strokovnjakov v kobilarnah, zasebnih rejcev in lokalnih skupnosti, je najboljši dokaz, kako se poistovetijo s to nesnovno dediščino in kako pomemben del njihove identitete predstavlja. Dvorano je navdušil tudi zelo lep film, ki ga sestavljajo posnetki vseh sodelujočih držav in ki smo ga pripravili ravno za informativno predstavitev vseh razsežnosti tega vpisa."

Osem držav še naprej zavezanih skupnemu delu
Ob potrditvi uvrstitve tradicije reje lipicancev, ki je sledila le malo pozneje, je Špela Spanžel povedala še: "Lipicanci imajo že stoletja simbolno vlogo v vseh osmih državah. Še danes predstavljajo številne skupnosti, kar priča o tesni čustveni povezanosti med človekom in konjem ter tudi o skladnem življenju naših prednikov z naravo in okoljem, ki ga sodobne družbe izgubljamo. Z vpisom potrjujemo močno kulturno dimenzijo, ki se med drugim kaže v bogati kulturni dediščini in družbenih pomenih, ki jih reja lipicancev prevzema danes. Tesno sodelovanje držav se po vpisu seveda nadaljuje. Pred nami je zaveza, da uveljavimo skupne ukrepe za varovanje te nesnovne dediščine, za kar smo se z nominacijo tudi zavezali."

Ministrica Vrečko: "Čebelam je v času podnebnih sprememb treba posvečati posebno pozornost"
Po besedah ministrice za kulturo Aste Vrečko je to nov velik uspeh slovenske kulture. "Vpis čebelarstva na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine je izjemnega pomena tako za Slovenijo kot tudi za svet. Čebelam in čebelarstvu je treba v času podnebnih sprememb posvečati posebno pozornost, prav posebej pa negovati tradicionalno čebelarstvo, način življenja v sožitju z naravo. Čebelarska dediščina ima dolgo zgodovino, ki je prepletena tudi s kulturo in ljubiteljsko umetnostjo. Danes pa pomemben segment čebelarstva predstavljajo tudi urbani čebelnjaki," so njene besede navedli v današnjem sporočilu za javnost.

Način življenja za 12 tisoč Slovencev in Slovenk
Predsednik Čebelarske zveze Sloveniji Boštjan Noč pa je ob vpisu na Unescov seznam zapisal, da čebelarstvo predstavlja način življenja skoraj 12.000 Slovenkam in Slovencem ter njihovim družinam, "ki smo vsi skupaj danes lahko ponosni, da je našo bogato čebelarsko tradicijo prepoznal ves svet".

Po svetovnem dnevu čebel, ki so ga pred nekaj manj kot petimi leti razglasili Združeni narodi, je po njegovih besedah to novo veliko priznanje Sloveniji in njeni bogati tradiciji čebelarstva. "Z današnjim dnem slovensko čebelarstvo dobiva še uradno status in priznanje čebelarstva kot pomemben del 'kulture' v Sloveniji in svetu," je dodal.

Vse bolj priljubljeno je urbano čebelarstvo
Kot so še zapisali na ministrstvu za kulturo, nominacija dokazuje bogastvo čebelarske dediščine, tako njeno dolgo zgodovino in tradicionalne izraze kot tudi razširjenost veščin, znanj in praks, ki se prenašajo iz roda v rod. S svojo nepremično in premično dediščino je čebelarstvo močno vpeto v slovenski prostor, v sodobnem času ga zaznamuje tudi čebelarstvo v urbanem okolju, uspešno pa se usmerja tudi v apiterapijo in apiturizem.

Za STA pa je Špela Spanžel po vpisu še zapisala: "Po dolgem čakanju včeraj je bila nesnovna kulturna dediščina čebelarstva danes vpisana na reprezentativni seznam. Zelo močna zgodba, ki kaže na spoštovanje dosežkov številnih generacij in zavezanost čebelarjev k prenosu znanja ter sporočila sobivanja s čebelami. Odobravanje številnih delegacij je požela zlasti povezava z okoljskimi vprašanji in trajnostnim razvojem, na katero smo lahko ponosni."

Nominacija čebelarstva v Sloveniji je temeljila na enotah nesnovne kulturne dediščine, ki so bile med letoma 2018 in 2020 vpisane na seznam registriranih enot nesnovne dediščine, in sicer čebelarstvo, poslikava panjskih končnic, prevozno čebelarstvo, izdelovanje panjev in čebelnjakov, vzreja čebeljih matic kranjske čebele, apiterapija, izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov ter lectarstvo.

Pri pripravi nominacije so sodelovali strokovnjaki iz Slovenskega etnografskega muzeja, Čebelarskega muzeja iz Radovljice in Čebelarske zveze Slovenije.

Nominacija je prejela pozitivno oceno ocenjevalnega telesa, ki jo je v svojem poročilu označilo kot primer dobro pripravljene nominacije, poudarilo je tudi povezave med nesnovno dediščino in okoljsko trajnostjo.

Tradicija habsburškega imperija
Prav tako je pozitivno oceno ocenjevalnega telesa prejela nominacija tradicij reje lipicancev – označili so jo kot primer dobro pripravljene nominacije in poudarilo tesno sodelovanje držav predlagateljic v duhu medsebojnega razumevanja po konvenciji.

Lipicanci imajo že stoletja simbolno vlogo v vseh osmih državah in še danes predstavljajo številne skupnosti. Njihov simbolni pomen se prenaša skozi ustno izročilo in ljudske pesmi ter priča o tesni čustveni povezanosti med človekom in konjem.

Priprava nominacije je povezala predstavnike državnih kobilarn in zasebnih rejcev, strokovnjake za nesnovno dediščino, kulturne strokovnjake in raziskovalce ter lokalne skupnosti. Projekt se je začel na pobudo državnih kobilarn, ki se posvečajo reji in vzreji lipicancev, od leta 2018 pa je potekal v izključno kulturni domeni in po pravilih Unesca, skrb zanj so prevzela kulturna ministrstva sodelujočih držav.

Vpis dokazuje obstoj in pomen nesnovne dediščine kot skupka znanj, praks in veščin, povezanih z rejo in vzrejo lipicancev. Zgodovinsko je utemeljena v okviru nekdanjega habsburškega imperija in avstro-ogrske monarhije. Gre za stoletni razvoj družbenih praks in kulturnih izrazov, ki so še danes del ritualov, praznovanj in sodobnega konjeniškega športa.

Od dresure do dela na polju
Primarni namen reje konj, ki temelji na skrbno dokumentiranih izkušnjah in znanju o evoluciji pasme, je povezan s klasično dresuro in konjeniškim športom, s katerim se identificirajo vse sodelujoče države. V nekaterih državah je bil razširjen tudi na vsakdanje življenje vaških skupnosti, kjer je bil lipicanec delovni konj. Konji nastopajo v številnih dogodkih, prireditvah, praznovanjih in imajo močno simbolno vlogo. Naraščajoča vloga lipicancev je povezana s trajnostnim turizmom in terapijo s konji. Pomemben vidik vseh omenjenih dejavnosti je poseben odnos med človekom in konjem, ki temelji na zaupanju in kjer je konj prepoznan kot enakovreden partner ali celo član družine, so še zapisali na ministrstvu za kulturo.

Peti in šesti vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine
Slovenija je imela do zdaj na reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine vpisane štiri enote – Škofjeloški pasijon, Obhode kurentov, Klekljanje čipk v Sloveniji ter Veščine, znanje in tehnike suhozidne gradnje kot del večnacionalnega vpisa.

V postopku vpisa je babištvo kot del večnacionalne nominacije pod nemškim vodstvom (odločitev o vpisu je predvidena v letu 2023), Slovenija pa sodeluje še pri širitvi vpisa suhozidne gradnje na tri nove države, so še sporočili z ministrstva za kulturo.