Josef Thorak, eden od "uradnih kiparjev" Tretjega rajha, je bronasta konja izdelal za novo kanclerstvo Adolfa Hitlerja. V paru bosta znova na ogled v muzeju Citadela Spandau, ki velja za najstarejšo berlinsko zgradbo. Eden od njiju je tam že nekaj časa na ogled, drugi pa je še v restavratorski delavnici. Po navedbah muzeja bosta konja prvikrat znova skupaj postavljena na ogled javnosti 10. septembra ob t. i. dnevu odprtih spomenikov skupaj z drugimi umetninami spornega slovesa, piše Deutsche Welle (DW).

Sorodna novica Nekdaj izgubljena Hitlerjeva bronasta konja bosta postala last nemške vlade

Hitler je v več letih naročil na tisoče umetnin, ki so pogosto simbolizirale moč njegovega nacističnega režima. Dvojec ogromnih konj, znanih kot Schreitende Pferde (Tekajoča konja), je Hitler naročil na vrhuncu svoje moči. Med letoma 1939 in 1943 sta stala na vsaki strani stopnišča pred kanclerstvom, ki ga je zasnoval Hitlerjev glavni arhitekt Albert Speer. Konja sta del tisočih bronastih del, izdelanih za nacistični režim s prizadevanjem za spremembo Berlina v imperialno globalno prestolnico države.

Zgradba kanclerstva je bila, tako kot dobršen del mestnega jedra prestolnice, močno poškodovana med bombardiranjem. Po koncu vojne je sovjetska vojska naročila dokončno rušenje poškodovane stavbe – večino rdečega marmorja, iz katerega je bila zgrajena, so uporabili za spomenik svojim padlim vojakom v vzhodnem Berlinu. Za konjema se je vsaka sled izgubila po letu 1989, ko sta bila še poslednjič razstavljena pred padcem berlinskega zidu, in sicer na športnem igrišču v Eberswaldu pri Berlinu, območju, kjer so nekdaj stale sovjetske vojaške barake. A je takrat zgodovina že pustila svoj pečat. Bila sta namreč prebarvana v zlato, s čimer so med drugim prikrili poškodbe od streljanja.

Nato so ju šele leta 2015 našli v skladišču v kraju Bad Dürkheim v zvezni deželi Porenje - Pfalška na zahodu države. Racije so opravili še v Berlinu, na Bavarskem, v Severnem Porenju - Vestfaliji in Schleswig-Holsteinu. Ni še čisto jasno, kako so ukradeni kosi pristali v Bad Dürkheimu, se je pa preiskava začela, ko so policisti izvedeli, da skuša nekdo kupca zanje najti na črnem trgu. Prodajalec, zbiratelj nacističnih predmetov Rainer Wolf iz Bad Dürkheima pri Mannheimu, je menda za konja zahteval dobrih pet milijonov evrov.

Leta 2021 je nemško ministrstvo za kulturo sporočilo, da je bil po večletnem sodnem sporu sprejet sporazum z Wolfom, v skladu s katerim je lahko ta obdržal druge nacistične kipe, ki jih je leta 2015 policija zasegla na njegovih posestih. Konja pa sta postala vladna last. Umetnine, med katerimi so bila tudi dela Arna Brekerja in Fritza Klimscha, prav tako Hitlerju ljubih kiparjev, so bile očitno namenjene prodaji na črnem trgu, saj je nacistična umetnost na uradnem trgu še zmeraj tabu. "V Nemčiji, ZDA ali Rusiji je nekaj zasebnih zbirateljev, obstajajo ljudje, ki se nad tem navdušujejo," je leta 2015 za DW povedal umetnostni zgodovinar Christian Fuhrmeister.

Namen prihajajoče razstave je osvetliti, kako so "pristojne državne oblasti želele oblikovati berlinsko mestno podobo" s spomeniki, ki so jih naročile, piše na spletni strani muzeja. Zbirka vsebuje spomenike, iz let med 1849 in 1986, izhajajoče iz Nemškega rajha, Weimarske republike, nacistične Nemčije in Vzhodne Nemčije. Kot še piše ob razstavi, so kipi "pričevanja nemške zgodovine" in so zato "pomembni simboli" nemške zgodovine. Ob pridevnik "pomemben" se bo nemara marsikdo obregnil, a muzej pojasnjuje, da se želi preoblikovati v središče za preučevanje "strupenih" spomenikov. Zvezna vlada je prav tako podprla nakup Tekajočih konjev.

Že pred tem je razstavljanje nacistične umetnosti povzročilo ostre proteste. Lani je bila Pinakoteka v Münchnu okrcana v odprtem pismu zaradi razstave slike Adolfa Zieglerja, še enega nacističnega umetnika. Georg Baselitz, eden najvplivnejših živečih umetnikov na svetu, je pozval k njeni odstranitvi. "Šokantno je, da je nacistična propaganda mogoča na tako neumen način v münchenskem muzeju," je oktobra lani zapisal Baselitz. Dodal je, da je "nevzdržno", da dela umetnikov, ki so jih preganjali nacisti, visijo poleg dela umetnika, odgovornega za njihovo preganjanje.

Kot navaja DW, pravzaprav veliko nacističnih propagandnih kipov ostaja v javnih prostorih, na primer na berlinskem olimpijskem stadionu, ki ga je nacistični režim naročil za olimpijske igre leta 1936. Pred svetovnim prvenstvom leta 2006, na katerem je bil stadion eno izmed prizorišč, so nekateri aktivisti pozvali k odstranitvi kipov tega režima. A jih je mesto zavrnilo z obrazložitvijo, da bi njihova odstranitev pomenila zanikanje nemške zgodovine.