Leseno ladjo so izdelali med zadnjo četrtino 12. in zadnjo četrtino 10. stoletja pred našim štetjem.

Ostanke ladje so odkrili leta 2008 (nekateri prebivalci Zambratije so se že prej zavedali, da se pod peskom v morju skriva nekaj lesenega), zdaj pa se z njo ukvarja ekipa hrvaških in francoskih strokovnjakov. Prazgodovinska ladja je eno od pomembnejših odkritij pomorske arheologije na Jadranu in tudi širše v Sredozemlju. Ladja je tam ležala 3000 let – verjetno so jo njeni uporabniki Histri zvlekli na peščeno plažo in jo tam pustili, valovi pa so jo sčasoma zakopali v pesek.

Ducat veslačev
Ladja je bila dolga 12 metrov, presenetljivo dobro je še vedno ohranjena v dolžini sedmih metrov, navajajo v francoskem Nacionalnem centru za znanstvena raziskovanja (CNRS). Poganjalo jo je 12 veslačev, namenjena pa je bila obalni plovbi. Najdba je vzorčen primer zgodovinskega ladjedelništva ter priča o bogati pomorski in ladjedelniški zgodovini Istre.

Ladjo so predstavili direktor Arheološkega muzeja Istre Darko Komšo, podvodna arheologinja Ida Koncani Uhač, Marko Uhač iz konservatorskega oddelka v Pulju in Giullia Boetto, direktorica francoskega centra Camille-Jullian v Žminju, kjer so v enem od muzejskih depojev trenutno shranjeni njeni ostanki.

Sorodna novica Najstarejša najdba šivane barke v Sredozemlju je iz Istre

Po odkritju ladje v Zambratiji so arheologe posebej presenetili rezultati radiokarbonskega datiranja strukture ladje iz štirih svetovnih laboratorijev, ki je konstrukcijo ladje postavilo v začetno obdobje kulture Histra, je pojasnila arheologinja Kocani Uhač.

Gre za najstarejši primer šivane ladje v Sredozemlju (en primer se je ohranil tudi v Ljubljanskem barju). Glede na zasnovo in konstrukcijo, tehniko šivanja in spajanja delov ter sistem tesnjenja trupa je edinstvena v tem delu sveta.

Gradnja, ki se je ohranila tudi v antiki
Gradnja takšne ladje je potekala tako, da so najprej zgradili trup, potem so sestavili kobilico in rebra. Gre za način, ki se je obdržal še vsaj tisoč let. Za gradnjo so uporabili pet vrst lesa, ki so ga pričvrstili s šivanjem. Skozi luknje so šivali z vrvmi rastlinskega izvora, luknje pa nato mašili z lesenimi žeblji ali čepi iz jelše in topola. Posamezne špranje med platicami so zadelali z letvicami iz jelovine, na koncu pa vse skupaj zatesnili še s smolo.

Analiza lesa ob strokovnem pregledu leta 2008 je pokazala, da sega ladja v čas prehoda iz bronaste v železno dobo. Arheologi so nato zbrali vse potrebne podatke o ladijski konstrukciji, da bi lahko začeli z mednarodno raziskovalno akcijo, ki je vključila vse deležnike iz Hrvaške, pa tudi francoski Nacionalni center za znanstvena raziskovanja ter francosko ministrstvo za kulturo in komunikacijo. Ostanke ladje je bilo mogoče dvigniti iz morja šele, ko so bili zagotovljeni in pripravljeni primerni pogoji za konzervacijo, restavracijo ter hranjenje in prezentacijo.

Po prvih preiskavah v konservatorsko-restavratorsko delavnico v Grenoble
Hrvaški in francoski strokovnjaki so zdaj zaposleni s čiščenjem izkopanih ostankov. Namen imajo izdelati 3D-rekonstrukcijo ladje, poleg tega bodo skušali plovilo točneje datirati, proučiti obdelovalne tehnike lesa in določiti, iz kakšnega materiala so izdelani šivi. Prihodnje leto naj bi ladja odpotovala v konservatorsko-restavratorsko delavnico v Grenoblu. Restavrirano ladjo nameravajo predstaviti javnosti v novem muzeju, ki ga bodo v Pulju posvetili istrski pomorski dediščini.