Na razstavi in v katalogu, ki ga je pripravil Aleksander Žižek iz celjskega zgodovinskega arhiva, so predstavljene darovnice, s katerimi so si posamezniki gladili pot v nebesa. Poleg teh pa tudi oporoke, v katerih so umirajoči delili svoje premoženje, a tudi razkrili marsikatero trpko podrobnost iz svojega življenja.

Odnos družbe do vsega, kar je vezano na smrt
Seznaniti se je mogoče tudi z odnosom družbe do umiranja, pogrebov in pokopališč, ki so v celjskem primeru poleg verskih pokazala tudi na nacionalne razlike. Prav tako razstava predstavlja spremembe, ki so se v zgodovini dogajale ob slovesu od pomembnih članov družbe, ter nudi vpogled v bogat nabor dokumentov, ki spremljajo posameznikov odhod s tega sveta.

Priprava razstave, ki obravnava smrt skozi arhivsko gradivo, je gotovo pogumno dejanje, so sporočili iz Zgodovinskega arhiva Celje. Izbor tem v institucijah, ki želijo javnosti približati vrednotenje materialnih ostankov preteklosti, se zelo izrazito osredotoča na takšne, ki vzbujajo pozitivne asociacije, so privlačne, kličejo po nostalgiji in prijetnih občutjih.

Življenje in smrt nekoč in danes
Obravnavana tema pričujoče razstave zagotovo ni taka, menijo v arhivu. Družba, v kateri živimo, slavi rojstvo, življenje tukaj in zdaj, s čimer je diametralno nasprotna od družbe izpred 300, 400 ali 500 let.

Za naše prednike je pred stoletji veljalo, da je tuzemsko bivanje, ki se je začelo s spočetjem oziroma rojstvom, le bežna, večinoma s trpljenjem, skušnjavami in grešnostjo zaznamovana prehodna etapa, ki vodi v brezčasje večne sreče. Po drugi strani pa smo danes prepričani v enkratnost in neponovljivost vsakega posameznika, katerega prihod na svet oziroma njegove obletnice izdatno slavimo, smrt pa odrivamo v sfero intime, običajno omejene na najožji krog bližnjih, in jo podimo iz svojih bivališč v tuje, hladne in brezosebne ustanove, so še sporočili iz arhiva.