Ministrstvo za kulturo je tako sotiš kot šamarjanko vpisalo v register nesnovne dediščine. V obeh primerih gre za plesa v paru.

V Prekmurju sotiš imenujejo parni ples tipa šotiš, ki ga pod različnimi imeni poznajo tudi v drugih predelih države, a se je v izvajalskem smislu in kot del plesne tradicije območja najdlje ohranil v Prekmurju, najbolj na Dolinskem. Sestavljen je iz dveh trikorakov ter obrata v štirih ali treh korakih. Ponekod del izvedbe vključuje tudi ploskanje. Izvedba je povezana z melodijo v dvodobnem taktovskem načinu.

Iz roda v rod ...
Šotiš je na slovensko ozemlje prišel iz nemško govorečih dežel, najverjetneje v prvi polovici 19. stoletja, ko je bil splošno razširjen po zahodni in srednji Evropi. Zaradi oblikovne podobnosti se je večinoma poistovetil s polko. Parafrazo sotiša je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915. Najstarejši plesni zapis sotiša iz Prekmurja v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC-ja SAZU-ja je naredila Tončka Marolt leta 1951.

Znanje plesanja sotiša v Prekmurju se prenaša iz roda v rod, od ustanovitve prve folklorne skupine v Beltincih leta 1938 pa tudi prek društvene dejavnosti. V prenos plesnega znanja na mlajše generacije so vključeni tudi pedagoški delavci v vrtcih in osnovnih šolah ter učitelji plesa v plesnih šolah.

Prekmurska različica vzhodnoštajerske mašarjanke
Šamarjanka je prekmurska različica vzhodnoštajerske mašarjanke, ki se je kot poseben plesni tip razvila iz mazurkine podvrste varšavljanke. Ima dvodelno strukturo: za prvi del je značilna ponavljajoča izvedba dveh bočnih korakov in polobrata, drugi del zaznamujejo ponavljajoči polobrati v levo in desno. Šamarjanka je po strukturi obrnjena mašarjanka: prvi del šamarjanke je namreč pri mašarjanki drugi del plesa in obratno.

Izvedba je povezana z melodijo v tridobnem taktovskem načinu. Plesna melodija šamarjanke je del repertoarja posameznih glasbenikov ali glasbenih skupin v Prekmurju, kot so Srakova banda, Marko banda, Mlada beltinška banda, različni narodno-zabavni ansambli in tamburaši. Med ljudmi je še vedno živa, saj jo plešejo na različnih plesnih dogodkih, poleg tega se redno pojavlja v (re)prezentacijah plesne dediščine Prekmurja v okviru otroških in odraslih folklornih skupin, piše na spletni strani ministrstva.

Kdaj so iz tuje govorečih dežel prenesli šamarjanko na Slovensko, ni mogoče natančno ugotoviti. Skromni podatki puščajo domnevo, da so jo plesali v drugi polovici 19. stoletja, glede na zapise besedil plesnih parafraz pa je bila v plesnem repertoarju podeželskega prebivalstva na začetku 20. stoletja.

Parafrazo šamarjanke je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915. Najstarejši zapis šamarjanke iz Prekmurja, shranjen v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC-ja SAZU-ja, je naredila Marija Šuštar leta 1946. Glede na obstoječe arhivsko gradivo so jo domačini iz Beltincev plesali na velikem folklornem festivalu leta 1939 v Mariboru.

Predloge za vpis na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej (SEM) kot koordinator varstva nesnovne dediščine, v register pa jih vpiše ministrstvo za kulturo.