To je kar velika diskrepanca, opozori zgodovinarka Irena Selišnik v pogovoru, ki so ga ob 8. marcu pripravili v Središču za javno zgodovino.

Gre za podatke, ki jih je zbrala študentka zgodovine Ana Kure, Irena Selišnik z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pa jih je v pogovor vključila kot enega od izhodišč za razmislek o spominjanju žensk v javnem prostoru.

V pogovoru, ki so ga opravili v Središču za javno zgodovino, se je pogovarjala s sociologinjama Milico Antić Gaber (Filozofska fakulteta) in Veroniko Tašner (Pedagoška fakulteta), književnico, urednico, kritičarko in prevajalko Teo Hvala (Mesto žensk) ter Vesno Kelbl Canavan iz kolektiva Pozabljena polovica Novo mesto.

Ob mednarodnem dnevu žensk, ki ga vsako leto zaznamuje približno sto držav po svetu, so udeleženke okrogle mize govorile o vlogi žensk v kolektivnem spominu, o tem, zakaj je pozabljanje pomembnih žensk še vedno tako prisotno in zakaj vsaka generacija žensk na novo odkriva dolgo tradicijo ženskega gibanja pri nas.

Osmi marec so prvič praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Danskem, pa tudi na Kranjskem. In zanimivo je Kranjska s postavitvijo prvega spomenika ženski prehitela. denimo. New York in večino zahodnih držav. Kot kažejo ugotovitve študenta zgodovine Ivana Smiljanića, navaja Selišnik, so se prvi spomeniki ženskam pojavili že v 19. stoletju, vendar pa ti v veliki večini današnjega dne niso dočakali. Preživeli so spomeniki o podjetnici in mecenki Josipini Hočevar, pisateljici, pesnici in skladateljici Josipini Turnograjski in grofici Luciji (Lucy) Christalnigg, ki je bila prva žrtev prve svetovne vojne na Slovenskem. "Spomeniki cesarici Elizabeti, princesi Štefanji, cesarici Karolini Avgusti so izginili. Niso preživeli preloma," pravi Selišnik.

Sorodna novica Dobrodelna grofica Christalnigg prva žrtev vojne na Slovenskem

Ali neenakost med spoloma v polju političnega, socialnega in trga dela vpliva na to, kako so ženske v družbi videti na simbolni ravni? "To, da je kolektivni spomin usmerjen v en spol, zagotovo tlakuje pot za naprej in prispeva k temu, da se nekateri vzorci iz zgodovine ves čas ponavljajo. Ponavljajo se vzorci, ki govorijo o tem, da so moški tisti, ki so ustvarjali zgodovino, ker pisali so jo oni, in da so oni tisti, zapuščajo neko sled," pravi Milica Antić Gaber. "Medtem ko so ženske običajno spregledane, pozabljene, namenoma jih obidejo. Če pa so omenjene, pa so zapisane kot anonimne, v množici. Kadar so omenjene, so to posameznice, ki so bile na položajih moči. Na ta vzorec je treba opozoriti in ga prekiniti z drugačnimi praksami. S tem, da pišemo tudi ženske svojo zgodovino, tako individualno kot kolektivno. Poskušamo iztrgati iz pozabe tiste posameznice in kolektivitete žensk, ki so na posameznih področjih, ne zgolj karitativnih in ne samo tistih, ki so vezani na skrbstveno vlogo žensk v zasebnem in javnem prostoru, prikazati, jih iztrgati iz pozabe, prezentirati, širiti vednost in tlakovati pot za naprej."

Pomembne korake v to smer so v zadnjih letih naredili odmevni projekti, publikacije različnih avtoric in pobud, ki pripovedujejo o spregledanih zgodbah žensk, ki so v zgodovini pustile pomembne sledi. Leta 2020 je izšla knjiga Nepozabne: ženske, ki so premikale meje našega sveta, precej starejši je projekt Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki je bil Nepozabnim tudi neke vrste izhodiščni temelj.

Avtorice obeh so opravile prelomno delo, ki ni le bralcem odprlo doslej spregledano polje, ampak spodbudilo tudi vrsto drugih projektov, usmerjenih v odstiranje slabo ali povsem neznanih akterk naših mest in preteklosti. Storjen je bil sicer ne prvi, gotovo pa pomemben korak k vstopanju žensk v kolektivni spomin. "Čeprav zaznavamo napredek, ko gre za enakost spolov, pa vendarle še nismo tam, kjer smo si oz. so naše predhodnice želele biti," pove Veronika Tašner, ki z Milico Antić Gaber podpisuje knjigo Nepozabne – ženske, ki so premikale meje našega sveta.

Prvi koraki storjeni, a delo je treba nadaljevati
Knjiga, z zgodbami žensk, ki so v zgodovini neustrašno orale ledino, je bila namenjena predvsem mlajšim generacijam, a po njih enako zavzeto posegajo starejše. "Nekako smo verjele, da lahko z zgodbami za mlade zapolnimo manko vednosti o posameznicah. In čeprav smo zgodbe namenjale mladim, ki v svojih formativnih letih potrebujejo tovrstne zgodbe, ko oblikujejo svoje mentalne strukture, svoje identitete, habituse, smo ugotovile, da posegajo po njih tudi že formirane osebe. Izkazalo se je, da je bila uspešnica, ki se je prodajala tudi odraslim. Verjamem, da smo majhen delček tega s knjigo opravile, ampak delo je treba nadaljevati," pravi Tašner.

Antić Gaber je tudi ena od avtoric knjige Pozabljene polovice s skoraj 130 portreti žensk, ki so pustile sled na Slovenskem v 19. in 20. stoletju. Delo bo zdaj, ponovno na pobudo urednice Alenke Šelih, dobilo drugi del. Ob pripravi prve knjige je namreč umanjkalo kar nekaj žensk, ki bi si zaslužile mesto v publikaciji. "Ko se je projekt delal, se je delal na klasični ženski način. Vse smo delali v svojem prostem času, brez projekta, brez raziskovalne pomoči in seveda smo lahko naredile toliko, kolikor smo na ta način lahko naredile. Zbirale smo iz vseh mogočih virov in pričevanj. Ampak kakšne so nam ušle in najprej želimo to krivico popraviti ter vključiti vse tiste, ki bi morale biti v knjigi," pravi Antić Gaber. Kot nadaljuje, nameravajo nadaljevati zbiranje vseh teh zgodb, tako z naslednjo generacijo žensk kot s področji, ki doslej niso bila vključena.

Mesto žensk je leta 2021 pripravilo knjigo v žanru turističnega vodika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk, ki predstavlja umetnice, odvetnice, političarke, učiteljice, novinarke, zdravnice in podjetnice, ki so ženskam na Slovenskem utrle pot v poklicno življenje. Knjiga je neke vrste materializirana spremljava vodstvom oz. izletom po tistih točkah oz. krajih, ki so tako ali drugače povezani s pomembnimi ženskami, ki so tam živele in delale. Projekt je nastal v želji, da bi v fizični prostor vpeli ženske ali ženske kolektive, ki so bile v večji meri spregledane. Tu se je pokazala težava, pravi Tea Hvala, da zlasti zunaj Ljubljane marsikatero od oseb, ki so jih želeli predstaviti, niso mogli nikamor vpeti. "Saj ni rojstne hiše, ni tematske razstave, ni nečesa v muzeju, ni spomenika, ni ulice. Prisiljene smo bile poiskati druge rešitve. Z umetniškega vidika so to izvirne rešitve, ko se, denimo, zgodbo o neki pesnici in igralki vpne ob neki grafit, nekaj zelo minljivega v neuglednem podhodu v Mariboru, ampak to je rešitev po sili razmer. Norma je še vedno fizično znamenje v fizičnem prostoru," pove.

Po besedah Vesne Kelbl Canavan je v Novem mestu en sam spomenik, posvečen ženski, in sicer spomenik partizanki Katji Rupeni. "V Jugoslaviji smo imeli tudi institucije, poimenovane po ženskah, v novi državi se je to spremenilo. Institucije, poimenovane po ženskah, nenadoma niso bile več poimenovane po ženskah. Na primer OŠ Katje Rupene je dobila generično ime. Ampak kip je pa ostal." Od ulic sta bili ob začetku projekta po ženskah poimenovani le dve oziroma ena in pol. "Imeli smo Ilko Vašte ter Pio in Pina Mlakarja. To je bilo vse, kar je bilo v javnem prostoru videnega ženskega delovanja. Na partizanskih kolektivnih spomenikih so omenjene, ampak to ne pomeni samostojnega znamenja. To se mi zdi kar problematično, ker zares priča oz. kaže sliko, kot da jih ne bi bilo."

V Novem mestu so zagnali projekt leta 2015 iz čiste potrebe po tem, da odkrijejo, zakaj je takšno stanje. Cilj projekta je bil, da bi postavili spomiska znamenja. "Začele smo z javnim razglasom, da bi ljudje začeli pomagati odkriti pomembne ženske. Dobili smo nekaj več kot 70 predlogov. Strokovna komisija v sestavi predstavnic Dolenjskega muzeja, Knjižnice Mirana Jarca in novomeške enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana (za Dolenjsko in Belo krajino) je naredila selekcijo 12 žensk, za katere so menile, da so najbolj zaznamovale okolje. Zadali smo si, da tem postavimo javna znamenja. Osem let pozneje teh še vedno ni," razlaga.

"Občina je ugotovila, da ni pravilnika o postavljanju znamenj, zato je bilo treba najprej rešiti to. Primaren cilj projekta je obtičal na mrtvi točki. So se pa zgodili drugi premiki," poudarja. Na pobudo tega projekta so se po ženskah poimenovale še štiri nove ulice. Objavili pa so tudi peticijo, s katero skušajo doseči, da bi bila med šestimi kipi, ki so predvideni pred Mestno hišo, vsaj ena ženska.

Tudi v sklopu novomeškega projekta je nastala brošura po poti, ki predstavlja pomembne ženske Novega mesta, po njej pa vodijo vsak 8. marec.

Vprašanje, na kakšne načine predstavljati zgodbe žensk, prinaša predvsem odgovor, da je možnosti seveda več – od inovativnih pristopov, ki so ob pomanjkanju oprijemljivejših prostorov in lokacij lahko tudi zasilne rešitve, do permanentnih znamenj, kakršne so knjige in spomeniki –, predvsem pa je ključno že to, da se o njih govori. "Dokler o njih ne govorimo, jih ne spravljamo v zavest," poudarja Veronika Tašner.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete spodaj.