Arheologi so prepoznali tri zidove, ki so del masivne zgradbe s štiri metre širokimi temelji, ki pričajo, da gre za rimski tempelj. Ocenili so, da izvira iz 30. let 4. stoletja, torej iz časa cesarja Konstantina, ki je vladal med letoma 306 in 337.

"Po sledeh" napisa iz 4. stoletja
Najdba dodatno osvetljuje prehod iz poganskega v krščansko bogoslužje znotraj rimskega cesarstva. Izsledke izkopavanj, ki so potekala to poletje, je na letnem srečanju Ameriškega arheološkega inštituta predstavil raziskovalec univerze Saint Louis Douglas Boin, je poročal Newsweek.

Ekipa je to območje, ki leži približno 30 kilometrov severovzhodno od Perugie, izbrala na podlagi napisa iz 4. stoletja, pripisanega Konstantinu, ki so ga na začetku 18. stoletja odkrili v mestni hiši in je tam še zmeraj na ogled. Napis se nanaša na lokalno skupnost, ki je v 1. stoletju pr. n. št. postala rimska kolonija. Iz njega je razbrati, da je bil tempelj ogromen projekt, zgrajen po Konstantinovem naročilu, da bi lahko meščani v lokalnem okolju obhajali verske praznike in jim ne bi bilo treba potovati s tem namenom.

Gradnja pod pogojem spoštovanja cesarjevih božanskih prednikov
Pogoj za gradnjo templja je bil, da zgradba – in skupnost – spoštujeta cesarjeve božanske prednike. Ta zahteva ni bila neobičajna kot del rimskega cesarskega kulta, v katerem so cesarje in njihove pomembne družinske člane častili kot božanske. "V rimskem svetu ni bilo ločevanja med vero in državo, občutek ponosa za patriotizem Rimljanov pa je vplival na vse njihove javne dejavnosti, vključno z bogoslužjem. V cesarstvu, v katerem so ljudje govorili več jezikov, živeli na treh celinah in se držali svojih lokalnih tradicij, je imperialni kult ljudi združeval okoli skupnih idealov," je pojasnil Boin.

Ekipa raziskovalcev verjame, da so tempelj uporabljali poganski prebivalci Spella in je bil posvečen družini Flavijcev kot način počastitve cesarjevih prednikov. Uporabljali bi ga naslednji dve generaciji, dokler poganska vera ni bila prepovedana. Sicer so znanstveniki že v preteklosti verjeli v obstoj tega templja, do zdaj ni bila znana njegova lokacija. Kot najpomembnejše izpostavljajo, da tako rekoč priča o več kot 70-letnem premiku v rimski družbi od poganskega do krščanskega cesarstva, pa tudi o krščanski podpori cesarskemu kultu.

Po Boinovih besedah ta zgradba "že sama po sebi na zelo radikalen način kaže obstojnost poganskih tradicij, ki so bile tukaj prisotne stoletja pred vzponom krščanstva. Smo na tem, da ljudem ponudimo zelo viden dokaz, ki resnično obrne čiste in urejene načine, kako ljudje razmišljajo o velikih trenutkih kulturne spremembe."

Konstantin Veliki ali sveti Konstantin
Konstantin, ki je bil ilirskega izvora, se je rodil leta 272 v Naissusu (današnji Niš v Srbiji). Na oblast je prišel leta 306 in se v zgodovino zapisal prav s tem, da je bil prvi rimski cesar, ki je prekinil Dioklecijanovo preganjanje kristjanov. S socesarjem Licinijem je leta 313 izdal milanski edikt, s katerim je po vsem cesarstvu razglasil versko svobodo. Na liturgičnem koledarju vzhodne Pravoslavne cerkve in vzhodnih Katoliških cerkva bizantinskega obreda sta Konstantin in njegova mati Helena zapisana kot svetnika. Latinska Cerkev mu svetništva ne priznava, za zasluge za krščanstvo pa mu je dala naslov Veliki. Med zahodnimi kristjani je znan tudi kot Konstantin Veliki, med vzhodnimi kristjani pa kot sveti Konstantin.

Staro grško kolonijo Bizanc je pretvoril v novo administrativno središče rimskega cesarstva, Novi Rim, pozneje Konstantinopel, ki je bil potem več kot 1000 let prestolnica bizantinskega cesarstva. Konstantinopel je postal naslednik in novo središče klasične rimske civilizacije, nova prestolnica krščanstva in naslednjih tisoč let najrazvitejše mesto na svetu. Vladal je do smrti leta 337.