V primeru dnevnega kopa na območju Mes Ajnaka v Afganistanu bi lahko prišlo do uničenja tega izjemno dobro ohranjenega arheološkega najdišča. A je v. d. ministra za rudarstvo in nafto v talibanski vladi Hedajatulah Badri napovedal, da se bodo lotili podzemnega rudarjenja. Ta pristop bo omogočil ohranitev 1700 let starih ostankov budističnega mesta, če bo seveda šlo vse po načrtih.

Sorodna novica Ostanki ogromnega budističnega mesta Mes Ajnak lahko izginejo zaradi kitajskega rudnika

"Relikvije ne smejo biti poškodovane med rudarjenjem"
"Rudarjenje bo potekalo s podzemno tehniko oz. tehnikami, ki (...) jih bomo uporabljali do konca procesa rudarjenja. Relikvije ne smejo biti poškodovane med rudarjenjem," je za The Art Newspaper še dejal namestnik afganistanskega ministra za kulturo in informiranje Mavlavi Atikulah Azizi.

Pod Mes Ajnakom je od šest do 12 milijonov ton bakra in velja za eno največjih nahajališč bakra na svetu. Pravzaprav ime mesta v perzijščini pomeni majhen vir bakra. Mesto je nekdaj ležalo na stičišču helenistične in indijske kulture ter je veljalo za eno najuspešnejših trgovskih središč na svilni cesti. V današnjem času pa se na tem območju razprostira pokrajina Logar na vzhodu Afganistana, Mes Ajnak leži okoli 40 kilometrov jugozahodno od afganistanske prestolnice Kabul.

Kitajska mora med drugim zagotoviti tudi javne storitve
Pravico do izkoriščanja tega ogromnega nahajališča bakra ima kitajski državni konzorcij, na čelu katerega je rudarski velikan Metallurgical Group Corporation (MCC). Ta je s talibansko oblastjo decembra lani podpisal pogodbo za podzemno pridobivanje bakra, kar je znatno dražja metoda pridobivanja rude. Dogovor med drugim kitajski strani nalaga, da ta zagotovi javne storitve, kot je gradnja klinik in mošej, in zagotovi lokalne zaposlitvene možnosti.

Glede na napoved bodo rudarjenje zagnali že prihodnjo pomlad. "Začeli smo z velikimi upi, a si nismo obetali, da je tak izid sploh mogoč. Zdaj – daleč najmanj – pa smo lahko prepričani, da Mes Ajnak ne bo popolnoma izbrisan," je dejal Ajmal Majvandi, glavni izvršni direktor osrednje agencije za zaščito dediščine v Afganistanu, imenovane Aga Khan Trust for Culture (AKTC).

Bakrova ruda kot vir blaginje, a tudi težav
Mes Ajnak je po velikosti in pomenu primerljiv z antičnimi rimskimi Pompeji in Machu Picchujem v sedanjem Peruju, a je bil več stoletij pozabljen, vse dokler ga ni znova odkril francoski geolog v zgodnjih 60. letih preteklega stoletja. Na okoli 400.000 kvadratnih metrov obsegajočem območju so raziskovalci visoko na masivnem vrhu – rjava barva, ki nakazuje prisotnost bakra – odkrili budistične samostane, stupe, trdnjave, upravne zgradbe in bivališča ter na stotine kipov, fresk, keramike, kovancev in rokopisov. A bakrova ruda, ki je bila vir blaginje Mes Ajnaka, je bila tudi vir njegovih težav.

MCC je leta 2007 s Kabulom podpisal omenjeno pogodbo v vrednosti treh milijard ameriških dolarjev za pridobivanje bakra za obdobje 30 let. Skoraj dve desetletji pozneje se rudarjenje še zmeraj ni začelo, kar je posledica negotovih varnostnih razmer v Afganistanu, pa tudi nesoglasij med Pekingom in Kabulom o finančnih pogojih pogodbe.

A z vrnitvijo talibanov na oblast v letu 2021 so se nadaljevali pogovori z MCC-jem, ki naj bi se poskušal vnovič pogajati o pogojih pogodbe. Številni so menili, da je le malo verjetno, da bi se afganistanska vlada odpovedala od 250 do 300 milijonom dolarjev na leto, ki naj bi jih rudnik prinesel – čeprav je glasno zagovarjala zaščito lokacije.

Pred dvema letoma je nato AKTC, ki nadzoruje ohranjanje Mes Ajnaka, od švicarske fundacije Aliph prejel nepovratna sredstva 1,2 milijona dolarjev za arheološko reševanje, dokumentiranje in zaščito obstoječega ter pripravo na odstranitev kipov in rezbarij v Narodni muzej Afganistana. Mimogrede, Aliph je fundacija, ki je pred kratkim med drugim namenila tudi milijon dolarjev za reševanje kulturne dediščine v Gazi.

Talibani po novem za občo ohranitev kulturne dediščine?
Zdaj se vse bolj kaže, da je vlada ohranila svojo podporo mestu in je tudi dejansko podprla občo ohranitev kulturne dediščine. "Prizadevamo si odstraniti in izločiti posege, vrniti zaplenjena zemljišča dediščine, identificirati ranljiva območja, izvesti raziskave, preprečiti tihotapljenje artefaktov in sprejeti potrebne ukrepe za zaščito, vzdrževanje in varovanje dediščine," je še za The Art Newspaper dejal Azizi.

Tovrstne poteze talibanov nakazujejo, da so se oddaljili od svojega zanikanja neislamske preteklosti Afganistana. Tudi iz tega vzgiba so na primer leta 2001 razstrelili ogromna kipa Bude v Bamijanu. Sicer talibanska stroga interpretacija islama še naprej vpliva na njihovo družbeno agendo, vključno s skrajnim omejevanjem pravic žensk in omejitvami kulturnih oblik, med katerimi je na primer glasba.

Sorodna novica Odpoved ikonoklazmu zaradi turizma? Talibani baje želijo obnoviti razstreljena kipa Bude.

Tako kot za druga afganistanska mesta z bogato dediščino je tudi za Mes Ajnak končni načrt razvoj turizma. Za zdaj še ni vzpostavljen celovit okvir za ohranitev dediščine in tudi Azizi priznava, da je Afganistan za varstvo dediščine odvisen od zunanjega financiranja.

Kitajska je pred tremi leti ustanovila Zvezo za kulturno dediščino v Aziji, večstransko združenje med azijskimi državami, lani pa je objavila Šjansko deklaracijo, v kateri je poudarjena zavezanost Kitajske mednarodnim območjem dediščine. Država je pred kratkim izvedla tudi več skupnih arheoloških projektov vzdolž svilne ceste in drugod po Aziji, tudi na Bližnjem vzhodu.

Čemu se Kitajski splača tovrstni sporazum
Kot še navaja The Artnewspaper, pripravljenost Kitajske, da prevzame finančno izgubo, ki jo prinaša podzemno rudarjenje v nasprotju z dnevnim kopom, prav tako odraža realnost trga v povezavi z bakrovo rudo. Kitajska se ob vse večjem pomenu bakra za svetovno industrijo trenutno spopada s pomanjkanjem te rude. Dolgoročno se pričakuje rast cen bakra – to pa med drugim pomeni, da se bo tudi počasnejše pridobivanje še zmeraj obrestovalo. Ne gre pa zanemariti, da podpisani sporazum krepi politične odnose med Kitajsko in Afganistanom. Še zmeraj pa ni zares jasno, kako vsiljiva bo podtalna metoda, kako bodo tresljaji vplivali na starodavne konstrukcije in kako obsežne nadzemne operacije bo zahtevala.