Med letoma 1909 in 1914 je dal v naselju Pristava pri Novi Gorici (ki se je do 1949 po istoimenskem griču imenovalo Rafut) na mestu, kjer je verjetno že v 16. ali 17. stoletju stala pristava, zase in po lastnih načrtih arhitekt, inženir in pesnik Anton Laščak (Antonio Lasciak, Lasciack, Lasciach, Lasciac; *1856 Gorica † 1946 Kairo) zgraditi historicistično letoviško vilo.

Tako kot tik ob Kostanjeviški cesti postavljena sprejemnica (vratarnica) oz. salamlik (v muslimanskem svetu sprejemni prostor za moške obiskovalce, ki je blizu vhoda v vilo ali hišo, da se obiskovalci ne bi srečevali z ženskimi članicami družine) je celotna vila grajena v eklektičnem neomameluškem slogu in je ena najpomembnejših arhitektur tega sloga v Evropi. Omenimo, da so bili mameluki sprva sužnji oz. suženjski vojaki (islamske vladarske hiše Fatimidov v severni Afriki, ki je 969 osvojila Egipt) turškega ali kavkaškega rodu, ki so se povzpeli do visokih položajev ter ustanovili dinastijo, ki je Egiptu in Siriji vladala od 1250 do 1517. Kairo je v njihovem času postal gospodarska metropola z razvitim intelektualnim življenjem, saj so spodbujali znanost, umetnost in književnost.

Številni elementi mameluškega sloga so se v Egiptu nadaljevali tudi po turški osvojitvi 1517, torej pod osmansko oz. otomansko oblastjo. V Evropi se je oživitev mameluške arhitekture v 19. stoletju prvič uresničila v črpalni postaji (Dampfmaschinenhaus; 1841−1843) za palačo Sanssouci v Potsdamu pri Berlinu, ki jo je naročil pruski kralj Friderik Viljem IV. (arh. Ludwig Persius); eksotična zasnova utilitarnega objekta posnema mošejo, dimnik ima obliko minareta.

Po koncu druge svetovne vojne in z določitvijo meje med Jugoslavijo in Italijo leta 1947 je Pristava pripadla prvi in Gorica drugi državi, vila s posestjo je bila nacionalizirana. Med projektom Evropska prestolnica kulture, nazivom, ki ga bo leta 2025 nosila Nova Gorica skupaj z italijansko Gorico, je rafutska vila z okolico predvidena kot eno osrednjih prizorišč dogajanja.

Leta 1984 je bil v fondih Société de Géographie v Kairu bolj kot ne po naključju odkrit nekatolagiziran fotoalbum Laščakovih del, v katerem podnaslovljene fotografije ilustrirajo njegove glavne dosežke v Egiptu. Arhitekt je album v francoskem jeziku posvetil egiptovskemu princu Mohamedu Aliju v zahvalo za polstoletno gostoljubje te države.

Anton Laščak se je rodil leta 1856 v goriški furlanski četrti Podturn (it. Borgo San Rocco, furl. Borc San Roc) slovenskim staršem, zato v nadaljevanju uporabljam slovensko različico njegovega priimka, čeprav se je, kot sta opozorila npr. Branko Marušič in Bernard O'Kane, že v mladosti odločil za italijanstvo in svoj priimek (skoraj vedno) pisal v italijanski obliki. Tako sta z velikimi kufskimi (arabskimi) črkami zapisani tudi njegovo ime in ime njegove žene, prav tako Slovenke, Marije Alojzije Plesničar, na vzdolžnih stenah notranjščine salamlika. Ne nazadnje nacionalno usmerjenost zakoncev kaže tudi izbor nenavadnih in povsem italijanskih imen njunih treh otrok: Plautilla Angelina Francesca, Fabbrizio Antonio Giuseppe in Romeo Italico Alessandro.

Sorodna novica V Novi Gorici vrnili sloves edinemu eksotičnemu parku v Sloveniji, ki bo povezal Gorici

Posestvo na prisojnem pobočju Kostanjeviškega hriba je Laščak kupil 1907 od dedičev inženirja Enrica Palma, za gradbeno dovoljenje je zaprosil naslednje leto in odobreno je bilo julija 1909 po predloženih načrtih, ki jih je sam izrisal v Kairu, kot vodja gradbenih del se je podpisal v Konstantinoplu (zdaj Carigrad) v Turčiji rojeni arh. Gerolamo Luzzatto (*1876, † 1953?) iz znane goriške judovske družine. Omenimo, da gre za sorodnika iredentistke, časnikarke in prve ženske urednice v Italiji Caroline Luzzatto (†1919) ter filozofa, pesnika in slikarja Carla Michelstaedterja (†1910), ki sta oba pokopana na bližnjem judovskem pokopališču v Rožni Dolini.

Park s prvinami angleškega krajinskega sloga
Dela na vili so bila končana 1914. Laščak je naredil tudi načrt za park okoli nje, v katerem se kažejo prvine angleškega krajinskega sloga in v katerem je prvotno raslo več kot sto različnih vrst dreves in grmovnic, polovica pa jih je sčasoma žal propadla (Lah Sušnik). Park, v katerem so bila revitalizacijska dela zaključena letos spomladi, izhaja iz prostorskih danosti ter oblike posestva. Predstavlja enega najpomembnejših in edinstvenih primerov krajinske arhitekture pri nas in je naravna vrednota državnega pomena (EŠ 249).

Vila z razgibanim nepravilnim tlorisom sledi zahodnemu konceptu dvorca s stolpom, a triindvajset metrov visoki vogalni stolp ima obliko minareta. V osnovi je stavba dvonadstropna, nivo pritličja je vgrajen znotraj terena na južni in zahodni strani, medtem ko je na severni delno pod zemljo. Opečna površina večjega dela zunanjščine tako vile kot sprejemnice imitira dekorativni učinek egipčanske tehnike opečne gradnje, za katero je značilna uporaba rdeče in črne opeke, čeprav so pri vili Rafut črne opeke le pobarvane, veliko je tudi prefabriciranih betonskih elementov (umetni kamen) in lesenih dekoracij. Prefabricirani elementi (iz betona so oblikovani mdr. dimniške kape in balkončki, razni okenski okviri) so bili večinoma narejeni v Egiptu, in prav kombinacija betona z dominantno opečno gradnjo daje fasadi slikovitost. To kaže na Laščakovo seznanjenost z novimi tehnikami gradnje in na inovativen pristop v sami izvedbi tradicionalnih islamskih elementov.

Z izbiro neomameluškega sloga na domačih tleh je po mnenju prof. Bernarda O'Kane z Ameriške univerze v Kairu Laščak želel opozoriti tudi na svojo uspešno kariero v egiptovski prestolnici. Med 1907 in 1914 je bil tam namreč dvorni arhitekt egiptovskega podkralja Abasa II. Hilmija (†1944, Ženeva), ki je kot kediv (od 1867 do 1914 naziv egiptovskega podkralja) vladal Egiptu do leta 1914, ko ga je britanska zasedbena oblast odstavila. Za svoje zasluge – številna pomembna dela v Aleksandriji in Kairu, kjer se je ustalil 1897 – je leta 1907 Laščak prejel naslov beg. Vstop med plemstvo mu je omogočil, da je 1910 postal član uprave tamkajšnjega leta 1881 ustanovljenega odbora za ohranjanje egipčanske arabske umetnosti (Comité de Conservation des Monuments de l'Art Arabe). Med člani arhitekti poleg Laščaka omenimo vsaj Madžara Maxa Herza (Herz Miksa) in Italijana Ernesta Verrucia.

Naslon na mameluške zglede
Prav rafutski kompleks odlično kaže, kako močno se je Laščak oprl na stare mameluške zglede, pa če omenimo le kairske komplekse Sultan Ḥasan (1356–1363), al-Ashraf Barsbáy (1424) in Sultan al-Ashraf Qaytbay (1474). Vpliv se kaže npr. pri minaretu, ki sledi shemi poznih mameluških primerkov, ki jih sicer srečamo vedno le v okviru sakralne arhitekture, njegova armiranobetonska kupola je okrašena s ploskim reliefom z arabesknim motivom (kalup zanjo se je ohranil na vrtu v sklopu počivališča, ki spominja na grotto); na točki, kjer se dviga iz jedra stavbe in prevzame osmerokotni tloris, teče betonski pas, ki prikazuje dva prepletajoča se trakova abstraktnih listov (podoben na minbarju mošeje Aqsunqur, 1347), pri na muqarnas (tj. tridimenzionalnih dekorativnih arhitekturnih elementih, ki spominjajo na stalaktite) sloneči polkupoli glavnega vhoda; ter pri mašrabijah (mashrabyje; ohranjena ena), kjer gre za z lesenimi rešetkastimi odprtinami ograjen prostor, ki gleda na ulico ali dvorišče arabske hiše/vile v funkciji pretoka zraka in hlajenja. Sprejemnica z velikima podkvastima lokoma, ki uokvirjata vhod in izhod, spominja na poznejše mameluške obokane portale, iwane, itd.

Močan je tudi naslon na delo Julesa Bourgoina Précis de l’art arabe et matériaux pour servir à la théorie et à la technique des arts de l’Orient musulman. II. Les applications: (faïences, pierres, marbre) pavements, lambris et placages, marqueteries, moasïques et incrustaitons), ki je izšlo v Parizu 1892. Po tam objavljenih risbah so domala v celoti povzeti npr. geometrijski dizajn na ograji stolpa/minareta, sopraporta z umetelno obrobo nad severnim stranskim vhodom, ki je sedaj žal zazidan, ter seveda že omenjena, na muqarnas sloneča polkupola glavnega vhoda. Kot je opozoril Marco Chiozza, pa gre omeniti kot možen zgled, zlasti pri uporabi minareta kot takega pri vili, ne več obstoječo Vilo Francetti-Frova v Milanu iz leta 1898 arh. Sebastiana Giuseppeja Locatija.

Ena najpomembnejših zgradb neomameluškega sloga v Evropi
V zaključni seminarski nalogi Med vilo Rafut in Rafutskim parkom: zgodovina varovanja spomeniške enote je Tina Bratina leta 2022 opozorila na nenavadno situacijo, da je bil sprva v primeru Rafuta od petdesetih let preteklega stoletja dalje, in sicer zaradi redkosti eksotičnega rastlinja, varovan le park, medtem ko so bile dediščinske vrednote vili pripoznane precej pozneje, šele leta 2003.

Opozorila je, da je v nazivu enote ('Rafutski park z vilo') v Registru nepremične kulturne dediščine (ev. št. 7917) še danes prepoznati primanjkljaj umetnostnozgodovinskega poudarka, ki bi dal arhitekturni komponenti ustreznejšo težo: "Menim, da bi morali biti vila in vratarnica najprej predmet temeljite umetnostnozgodovinske analize in valorizacije ob upoštevanju renoméja, ki ga ima Laščak v mednarodnem oziroma srednjeevropskem prostoru." A to je k sreči že v veliki meri postorila tuja stroka, ki vilo Rafut z vratarnico obravnava za eno najpomembnejših zgradb neomameluškega sloga v Evropi (Barillari, O'Kane, Chiozza, Kuzmin).

Prav neusklajeno in neenotno varovanje je privedlo do sedanjega žal precej degradiranega in okrnjenega stanja tako vile kot sprejemnice. V vili je bil dolgo tudi sedež higienskega zavoda Nova Gorica (pozneje Zavod za zdravstveno varstvo), ki je notranjščino povsem prilagodil svojim potrebam, med drugim za laboratorije. Od prvotne zasnove sta se ohranili recimo glavno stopnišče iz kamnitih stopnic in z marmorno ograjo ter stransko stopnišče z železno ograjo v slogu dunajske geometrijske secesije.

Kje tiči vzrok za nestrokovno obravnavanje arhitekture rafutske vile s sprejemnico kot drugo- ali tretjerazrednih objektov? Morda delno tudi v tem, ker je bil Laščak privrženec tedanje fašistične ideologije, ki se je na Goriškem začela pojavljati ob koncu prve polovice leta 1919 in stroki ni uspelo ločevati med umetnikovim življenjem in naziranji ter njegovim delom in dosežki? Sicer pa so na kakovost rafutske arhitekture od osemdesetih let dalje vztrajno opozarjali tuji raziskovalci, začenši z Mercedes Volait.

Vila je bila precej poškodovana že kmalu po izgradnji, namreč med prvo svetovno vojno (1915), in je za obnovo med letoma 1928 in 1929 poskrbel že Laščak sam. Nekatere odstranjene poškodovane elemente je razstavil v vrtu ali jih vstavil v podporne zidove.

Med drugo svetovno vojno je bila vila ponovno poškodovana. Jugovzhodni del je včasih v prvem in drugem nadstropju podpiral masiven kotni steber z zaključkom v obliki lotosovega cveta kot reminiscence na stebre staroegipčanskih templjev v Luksorju. Nosil je dvonadstropni balkon z leseno ograjo na vogalu stavbe. Pri adaptaciji so to zazidali, izginili so tudi bifore s podkvastim lokom in številni dekorativni elementi.

Tik pred obnovo
Prakse zazidave in zaprtja okenskih in drugih odprtin ter vrat z ivernimi ploščami in deskami so se (menda v izogib vandalizmu) posluževali tudi v zadnjem desetletju. Obnovo vile, za katero je država leta 2023 zagotovila skoraj pet milijonov evrov kohezijskih sredstev, bodo začeli prihodnje leto. Upati je na veliko bolj tankočutno in strokovno obravnavanje te edinstvene arhitekture, kot se je dogajalo doslej.

^{Izbor literature, virov
Mercedes Volait, Un architecte face a l'Orient: Antoine Lasciac (1856–1946). La Fuite en Égypte. Supplément aux voyages européens en Orient, Cairo, Paris 1989, str. 256–273; Diana Barillari, La villa "egiziana" di Antonio Lasciac sul Rafut: revival islamico nella Mitteleuropa, Borc San Roc, št. 10, 1998, str. 43–57; Marco Chiozza, Antonio Lasciac: tra echi secessionisti e suggestioni orientali, Mariano del Friuli 2005; Tino Mamić, Anton Leščak beg – življenjepis kraljevega arhitekta: Kronika, 2008, 56/1, str. 71–84; Diego Kuzmin, Della famiglia di Antonio Lasciac, Borc San Roc, št. 21, november 2009, str. 46–63; Marvy Lah Sušnik, Nova Gorica. Park vile Rafut, v: Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije. Dvainštirideset slovenskih parkov in vrtov (ur. Mitja Simič), Šmarje-Sap 2009, str. 22–25; Igor Sapač, Vila Lasciac (Laščak), v: Slavne vile na Slovenskem (ur. Damjan Prelovšek), Praha 2013, str. 115−119; Diego Kuzmin, Antonio Lasciac tra Oriente e Occidente. La Villa sul Rafut (doktorska disertacija), Trieste 2015; Sandi Premrl, Prenova vile Rafut (projektna/diplomska naloga), Maribor 2014; Branko Marušič, Marginalije k političnemu opredeljevanju arhitekta Maks Fabianija, Razpotja. Revija humanistov Goriške, št. 21, 2015, str. 26–28; Nataša Kovšca, Med Gorico, Aleksandrijo in Kairom/ Between Gorizia, Alexandria and Cairo, Piranesi. 1. srednjeevropska arhitekturna revija za kulturo prostora/ 1st Middle European architectural Magazine for the Culture of Environment, XXV/39, 2017, str. 6–17; Adrijan Cingerle, Vila Rafut: propadajoča lepotica/ Rafut Villa: a decaying beauty, Piranesi, št. 39, jesen 2017, str. 18–31; Bernard O'Kane, The Architect Antonio Lasciac (1856–1946) in the Context of Mamluk Revivalisms, Annales Islamologiques, 54, 2020, str. 299−332;}