Začnimo pri zanimivem podatku, ki povezuje Sergeja Prokofjeva in Stalina. Oba sta umrla 5. marca 1953. Kaj dosti drugega samodržca in krvnika tisočev Sovjetov ter znamenitega skladatelja ni povezovalo. Kljub temu pa sta nekoč 'trčila' skupaj. Vzrok je bila opera, ki jo je Prokofjev zasnoval po Tolstojevem epskem romanu Vojna in mir. Prokofjev, ki je bil velik ruski nacionalist, je prav v tej svoji operi videl tisto, kar sovjetski narod potrebuje med drugo svetovno vojno oziroma v trenutku, ko so nemški oklepniki prežali v moskovskih predmestjih. Stalin je menil drugače. Njegov diktat je zapovedal spremembo opere. In to se je zgodilo, ko je bilo že vse pripravljeno za veličastno premiero, ki naj bi jo režiral sam Sergej Eisenstein.
Diktator in njegove opere
Rita McAllister, velika strokovnjakinja za Prokofjeva, ki je tudi rekonstruirala izvirno opero Vojna in mir, je dejala, da je bil Stalin verjetno edini diktator, ki je kot zelo pomembno propagandno orodje označeval tudi opero: "Za filmom je bila prav opera tisto, za kar se je Stalin zanimal, in vedel je, kakšen vpliv je lahko imela opera na ljudi." Je že tako, da v Rusiji tudi še danes obstaja izredna kultura obiskovanja koncertov klasične glasbe ter baletnih in opernih predstav. To je pravzaprav množična kultura tudi za nižje družbene sloje in to je veljalo tudi v času Stalina.
In prav zato je Stalin še kako pazil, da ne bi v opere 'ušlo' nekaj preveč buržoaznega momenta, ki ga je zaznal tudi v Prokofjevi Vojni in miru. Že nekoliko ostareli skladatelj, ki je bil sicer v predrevolucionarnem času odkrit privrženec boljševikov, ni imel več ne volje ne moči, da bi se poskušal zoperstaviti Stalinu. Predvsem pa je želel videti svojo opero izvedeno na velikem odru. Zato se je uklonil in nekaj let predeloval opero, ki so jo na koncu vendar izvedli.
Ples, kot ga ne najdemo niti pri Čajkovskem
Kot pravi McAllistrova, tudi 'sovjetizirana' različica Vojne in miru nikakor ni slaba. Predvsem naj bi bili odlični prizori plesov, ki po mnenju McAllistrove celo presežejo tiste pri Čajkovskem. Vendar pa je manj zabavna oziroma manj 'gledališka'. Stalin je namreč opero 'požegnal' šele, ko so bili iz opere 'izgnani' norčavi prizori, ki so temeljili na medigri med dvema osebama, namesto njih pa so bile uvedeni veličastne arije in zbori. Ti naj bi ustrezali ždanovski doktrini, leta 1948 vpeljani kulturnopolitični doktrini, katere vodilno geslo je bilo: "V sovjetski kulturi je mogoč le en konflikt, konflikt med dobrim in najboljšim."
Nadzor nad delom Prokofjeva se je začel že leta 1935. Takrat se je skladatelj po skoraj dvajsetletni uspešni karieri v Zahodni Evropi in ZDA vrnil v domovino. Takoj ga je v precep vzela 'pravoverna' zveza skladateljev, katere glavna tarča je bil poleg Prokofjeva Dmitrij Šostakovič. Oba sta bila osumljena, da v glasbi bolj kot pravi vsebini sledita tako imenovanim formalističnim težnjam. Vendar je bil položaj Porokfjeva nekoliko lažji. Njegove glasbe vsaj nikoli niso prepovedali, kot so na primer Šostakovičevo v letih 1936 in 1948. So pa zapovedovali njeno 'maličenje'. Desovjetizirano opero Vojna in mir bomo tako povsem prvič lahko slišali šele letos - najprej v Kraljevem gledališču v Glasgowu, poleti pa še na edinburškem festivalu jo bosta izvedli Kraljeva škotska glasbena in gledališka akademija ter škotska opera.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje