Ravno s tem posrednim opazovanjem zgodbe film pokaže na pomemben vidik: pred nami je lahko zgodba o zloglasnem primeru Harevyja Weinsnteina, lahko pa tudi zgodba o nekom čisto drugem. Kot je pokazalo pred nekaj leti sproženo gibanje JazTudi, je takšnih zgodb preveč, podobno okolje pa prisotno vsepovsod.

Celovečerni prvenec avstralske režiserke Kitty Green je letošnji film zdaj že tradicionalne MMC-jeve filmske premiere, ob kateri četrto leto v sklopu filmskega festivala Liffe pripravimo pogovor na temo, ki jo ta obravnava.

O prvem filmu "dobe JazTudi" se je MMC-jeva novinarka Ana Jurc pogovarjala s filmsko kritičarko Petro Meterc in direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač.

Zgodba pripoveduje o Jane, mladi asistentki, ki v želji, da bi nekoč postala producentka, opravlja delo deklice za vse, kar njena firma, zlasti pa šef, v resnici popolnoma opazno izkorišča.

Šefa nikoli zares ne vidimo, tesnobno vzdušje delovnega okolja, spolnega nadlegovanja in kulture tišine razbira gledalec predvsem iz izraza protagonistke, ki se s tem težko spopada, mukoma sprejema in je pogosto na robu solz, a na koncu vedno znova stisne zobe in gre dalje. "Ko tej pošasti oz. šefu, ki spolno zlorablja igralke ali sodelavke, ne damo obraza, s tem vzpostavimo možnost, da so to različni ljudje, ne samo pošast z imenom in priimkom. Hkrati pa je ta neprikazana pošast ves čas v ozračju," pravi Petra Meterc.

"Ker je v vsem tem času ves čas sama, nima nobenega zaveznika v teh pisarnah, podobno, kot vidimo to v grozljivkah. Zdi se mi, da se film zelo pogosto spogleduje s tem žanrom. Tudi, ko slišimo glas šefa, jo ta pokliče, nadere, zmerja. Ne slišimo razločno njegovega glasu. So me pa telefonski klici spomnili na grozljivke, kjer neki morilec prek telefona pokliče žrtev in ji grozi," dodaja.

Sorodna novica Asistentka

Režiserka pristopa k zgodbi z opazovanjem, kakršnega poznamo že pri belgijski feministični avtorici Chantal Akerman, predvsem pri njenem ključnem delu Jeanne Dielman. Tudi Kitty Green ne daje poudarka na dialog, ampak usmeri pozornost na Janin obraz in njena opravila. "Gre za podobno nevidno delo ženske v pisarniškem korporativnem okolju, kjer je verjetno njena služba to, da ureja stvari po telefonu, a jo poleg tega doleti še ogromno malih stvari, ki padejo na njo, ker je najnižja v tej verigi zaposlenih in verjetno tudi zato, ker je ženska," pravi Petra Meterc.

Asistentka pristopa k tematiki spolnega nadlegovanja z odpiranjem vrste vprašanj, ki bi jih morali ob tem nagovarjati in jih je gibanje JazTudi vsaj deloma tudi začelo. Ne gre le za delovanje posameznika, pač pa same nagnitosti sistema, ki je po mnenju Nike Kovač ključni izvor problema.

Ob razmišljanju o vprašanju sokrivde tistih, ki se obračajo stran, saj "samo opravljajo svoje delo", ali pa preprosto ne želijo izgubiti privilegijev, ki jih imajo, se spomni na resnični primer, na katerega so na Inštitutu 8. marec naleteli, ko so začeli zbirati pričevanja o spolnem nadlegovanju in nasilju. Gre za zgodbo z ene izmed ljubljanskih osnovnih šol, kjer je učitelj športne vzgoje vsa leta, ko je bil zaposlen, v šoli v naravi preverjal, ali so punčke nosile spodnje perilo, ko so se spravljale spat. Učitelj je to desetletja preverjal, učil je vse do pokoja in bil za svoje delo celo nagrajen.

"Ob gledanju Asistentke si predstavljam, da bi lahko imeli ob tem zgodbo učiteljice, ki je to spremljala, zgodbo starša, ki se je s tem soočil, kar nakazuje na to, da spolno nadlegovaje in nasilje nista nikoli individualna stvar. Vedno je posledica strukture, individualna izkušnja pa to strukturo razkriva," pove Nika Kovač. "Kaj se zgodi, kako ta struktura reproducira spolno nadlegovanje oz. nasilje? Običajno je storilec nosilec z avtoriteto ali pa, kot v primeru učitelja, nosilec statusa zaupanja. V primeru filma je nosilec določevalne moči, tudi denarja in položaja. Okoli njega pa so ljudje, ki zaradi različnih razlogov ne spregovorijo ali pa se tako fokusirajo na svoje naloge, da niti ne zaznajo zares, kaj se dogaja. Zato vedno govorim o problemu sistema, ki to vedno znova proizvaja. In menim, da dokler bomo živeli v taki družbi, bosta tudi spolno nadlegovanje in nasilje prisotna," je prepričana.

"Na takšne primere lahko pokažemo povsod in mi nismo izjema"
Petra Meterc je spomnila na obdobje pred razkritjem Weinsteinovega primera, ko so se voditelji na hollywoodskih podelitvah šalili, da v Weinsteinovo hotelsko sobo nobena igralka ne bi smela stopiti sama. "Torej je cela industrija za to vedela."

Nika Kovač se ob tem spomni zgodbe, ki ni tako oddaljena in pripoveduje o podobnem stanju v slovenskem prostoru. Letos so na inštitutu zbirali anonimne zapise o primerih spolnega nadlegovanja v kulturi v Sloveniji. "Ko smo brali te zgodbe, smo vsi vedeli, o kom pričevanje govori. Nobeden tega ni izgovoril naglas in ti ljudje še vedno hodijo naprej. Zdi se mi, da na take primere lahko pokažemo povsod in mi nismo izjema."

"Kar mene skrbi, je, da je to vedno bolj normalizirano"
Asistentka po mnenju Nike Kovač pokaže na vse nianse ustvarjanja toksičnega delovnega okolja. "Najprej je tu ambiciozni vodja, ki mu vsi skušajo ugoditi, da ne bi vzkipel. Druga problematična stvar je normalizacija toksičnosti s strani drugih zaposlenih. Tudi stran delozlom kaže, da obstajajo ljudje, ki pridejo v delovno okolje in ugotovijo, da nekatere stvari niso pravilne. Da recimo vodja sili ljudi, da nosijo njegove obleke v čistilnico, mu perejo avto, posega v njihovo zasebnost. Morda posamezniki hočejo kaj ukreniti, a se aktivira cela mreža ljudi, ki skušajo to zaustaviti. Morda rečejo, da se je treba opravičiti, da bo vse v redu, da je to pač svet, v katerem delaš, da nisi več mlad, da si takih stvari ne moreš privoščiti, ali pa celo zvalijo krivdo nate. Kar mene skrbi, je to, da so pričevanja na delozlomu pokazala, da je to vedno bolj normalizirano."

"Ne gre samo za šefa, ampak celotno delovno okolje"
Film Asistentka ne obravnava le problematike spolne zlorabe, pač pa pravice delavcev sploh. Čeprav ne gre za primer delavskega razreda, cilj Jane vendarle ni, da bo večno ostala asistentka; delala bi rada kot producentka, "kar lahko doseže samo tako, da postane deklica za vse in se ukloni vsemu, kar to delo prinaša. Tudi vsem mikroagresijam. Torej spet ne gre samo za samega šefa, ampak celotno delovno okolje. Za vse mikroagresije, na katere se ne sme odzvati," pove Petra Meterc.

Medtem ko je gibanje JazTudi številne žrtve opolnomočilo, da spregovorijo o svojih izkušnjah s spolnim nadlegovanjem in o zlorabi moči nadrejenih, je bil po drugi strani odziv javnosti na te zgodbe izrazito negativen in se je odgovornost celo prenesla na žrtve, ki se jim je očitalo, da so imele vendar korist od sistema in so zaradi spolnih uslug napredovale.

Nika Kovač meni, da ko je gibanje postalo po tvitu Alysse Milano stvar Hollywooda, je hitro sledilo senzacionalistično poročanje medijev, ki so dajali poudarek na slavne posameznice, predvsem belopolte, medtem ko denimo igralke mehiškega rodu niso dobile prave priložnosti, da bi povedale svoje zgodbe. "Vse to je sprožilo odzive, ki so izhajali iz več stvari: najprej, da te žrtve niso videti kot žrtve. Imamo zelo stereotipno predstavo, kako naj bi bila videti žrtev ‒ nekdo, ki je nežen, mil in ga mi ščitimo. Hollywoodske igralke to niso. Imajo sredstva za odvetnike, stanovanje, so privlačne, imajo kariere. To je prva reakcija. Potem so pa tu ljudje, ki branijo sistem, ker želijo obdržati te svoje privilegije."

A kljub negativnim odzivom spomni, da je gibanje povzročilo tudi kampanjo TimesUp, zato vidi v vsem skupaj vseeno bolj pozitiven kot negativen vpliv. "Zares pa je bila spregledana razredna perspektiva, dodaja. Ukvarjali smo se z znanimi, spregledane pa so ostale zgodbe mehiških sobaric, delavk v McDonaldsu itd."

Več pa v spodnjem videoposnetku.