Performa, ki letos tematsko kroži okoli 100. obletnice futurističnega gibanja in ki kot referenco na ta prvi avantgardni sunek ponuja okoli 110 dogodkov, je s 50-urnim informansom avtorjev Dragana Živadinova, Dunje Zupančič in Mihe Turšiča skoraj najodločneje vzpostavila vez z bistvenim sporočilom futurizma (morda gre v tem primeru celo bolj za sklic na rusko plat futurizma) in tudi s tistim, kar mi je v pogovoru povedala ustanoviteljica in direktorica Performe RoseLee Goldberg, da je bistveni prispevek umetnosti 20. stoletja multimedijska umetnost.

Progresivni center za tehnologijo in umetnost Eyebeam
V vodilnem centru za tehnološko umetnost Eyebeam je namreč omenjena trojica postavila projekt, ki temeljne koncepte in zgodovinsko zaledje postgravitacijske umetnosti predstavlja v formi amalgama žive igre, videoprojekcij in informativnih performativnih točk Dragana Živadinova. Prav aspiracija umetniškega ustvarjanja v pogojih gravitacije nič se odločno navezuje na enega pomembnih prispevkov futuristov. Poleg umetnosti, ki izraža modernolatrijo, navdušenje nad vsem, povezanim s hitrostjo in strojno močjo, ter zanika vse, kar vzpostavlja kontinuiteto s preteklim in tradicionalnim, je namreč futurizem uvedel plastični dinamizem in težnjo k abstrakciji v performativni umetnosti. In ravno umetnost v pogojih makrogravitacije 0 se najbolj približa popolnemu abstrahiranju umetniškega objekta in umetniške konstrukcije, saj se vektorske linije, ki kažejo gor, dol, levo in desno, razblinijo. Kot nas opozori Živadinov, je popolna abstrakcija sicer nedosegljiva, kajti med telesi mikrogravitacija nikoli povsem ne izgine.

Direktorica centra Eyebeam Amanda McDonald Crowley o projektu Postgravity Art :: Syntapiens govori kot o postfuturističnem projektu in obenem kot o primeru nečesa, kar bi lahko imenovali postpostmodernizem. Tudi sicer je celoten projekt, ki sicer operira s tehnologijo 21. stoletja, paradigmatsko vpisan v 20. stoletje, za umetnost katerega Alain Badiou ugotavlja, da je vpeta med ples in film; to sta po njegovem mnenju medija, ki najodločneje definirata to, za kar je pri umetnosti 20. stoletja šlo. Ples je izraz izginjajoče umetnosti, umetnosti, ki je ideja, ki se vedno znova vzpostavlja in izginja, film pa simbol 'trdnosti' in oprijemljivosti, tehnologija reproduciranja in arhiviranja.

Simbolni telesi – Mateja Rebolj in Marko Mlačnik
Oboje se povezuje tudi v delu Postgravity Art :: Syntapiens, v katerem kot gibljivi telesi oziroma kot simbola igralcev in igralk 50-letne gledališke predstave nastopata plesalka Mateja Rebolj in igralec Marko Mlačnik. Sta tudi izraza tega, kar Živadinov izpostavi kot bistvo postpostmodernizma oziroma umetnosti 21. stoletja. To je progresivna substitucija oziroma substitucija vsega. To je stopnja, ki nasledi tri pretekle paradigme umetniškega snovanja, ki jih v svojem tekstu Salon des Fleures povzema Marina Gržinič: 18. stoletje je bilo stoletje formalne logike podobe, 19. stoletje s fotografijo in filmom proizvede dobo dialektične logike, 20. stoletje pa z videosnemanjem, hologramsko podobo in računalniško grafiko paradoksno logiko. Dovršitev popolne substitucije 21. stoletja tokrat napovedujeta Mlačnik in Reboljeva, še bolje pa njuni abstrahirani podobi na ozadju celotne konstrukcije, saj agirata kot simbolni napovedi planitov. 14 planitov, satelitov, bo namreč do leta 2045, ko bo na sporedu zadnje dejanje 50-letne predstave, na nebu nadomestilo do takrat pokojne igralce. Ti niso nepogrešljivi; pogrešljiva je le ideja, pogrešljiv je diskurz – zastranitev oziroma pojasnilo: v 20. stoletju postane uprizoritvena umetnost umetnost uprizarjanja diskurza -, ki pa ga je mogoče nadaljevati z drugimi sredstvi.

50-urno predstavo, ki v 50 točkah predstavi koncepte postgravitacijske umetnosti, podpira tudi 50 glasbenih variacij Daria Serevala. Ob tem omenimo še nekaj imen, ki jih projekt Postgravity Art :: Syntapiens predstavlja svetu, s čimer ta projekt dobi tudi kakovost nečesa vseslovenskega. To so imena tistih, ki so prvi snovali pot k ustvarjanju v gravitacijski točki 0 – začetnik letenja po vesolju Herman Potočnik Noordung in protagonisti tržaškega konstruktivističnega Ambienta, ki je prvenstveno z levitacijskimi konstrukcijami Edvarda Stepančiča, z vrhunskim izrazom konstruktivističnega mišljenja, napovedal ustvarjanje v breztežnostnem prostoru.