Arhitekti, ki med drugim poudarjajo, da je med vsemi umetniškimi zvrstmi arhitektura kar najbolj uporabna, so bili gostje oddaje Naši umetniki pred mikrofonom na 3. programu Radia Slovenija, Ars.

Lena in Tomaž Krušec ter Vid Kurinčič so letos prejeli nagrado Prešernovega sklada za pomembnejša dela zadnjih dveh let: športni večnamenski objekt in upravno stavbo Nogometne zveze Slovenije na Brdu pri Kranju, hišo na Golem in prenovo Linhartove dvorane Cankarjevega doma.

Nagrajena dela, ki so jih ustvarili, imajo različna merila in značaj. Kot je komisija zapisala v utemeljitvi, je njihova arhitektura sodobna in moderna, a se kljub temu spoštljivo vključuje v obstoječe okolje.

Dela skupine Arhitektura Krušec, ki jo od leta 2002 z ženo Leno vodi Tomaž Krušec že dobro desetletje sodi v kakovostni vrh sodobne slovenske arhitekture, je v obrazložitvi letošnje nagrade Prešernovega sklada med drugim zapisal Aleš Vodopivec. Celjska koča, nova Biotehniška fakulteta v Ljubljani, poslovilni objekt pokopališča na Teharjah in skalne vile v Celju sodijo na začetek njihovega opusa. Ves čas se njihov modus operandi naslanja na spoštovanje arhitekture preteklosti.

"Preteklost in domača tradicija ne pomenita, da morajo imeti vse slovenske hiše tudi danes dvokapno streho in biti narejene podobno kot kozolci," pravi Tomaž Krušec. "Z velikim spoštovanjem gledamo na arhitekturo preteklih obdobij, pa vendar skušamo našo arhitekturo delati tako, da odgovarja času in prostoru, v katerem živimo. Ne gre za neko nostalgično posnemanje oblik iz preteklosti, ampak je treba kontekst razumeti globlje. Kontekst predstavlja na primer tudi uporaba določenih materialov, gradiv, kar je bilo v veliki meri po drugi svetovni vojni zapostavljeno, predvsem ko govorimo o samograditeljski arhitekturni praksi. Ko govorimo o kontekstu, govorimo posledično o značilni konstrukciji, o spoštovanju topografije terena, o usmerjanju pogledov proti naravnim in urbanim dominantam, pa tudi o bolj abstraktnih temah, kot je na primer spoštovanje kulturne kontinuitete, ki jo prostor vsebuje. Govorimo tudi o spoštovanju strokovne identitete," je prepričan Krušec. "Treba se je zavedati, da ima Slovenija zelo jasno izoblikovano tradicijo arhitekture, pa ne zgolj Plečnikove, ampak predvsem arhitekture po drugi svetovni vojni, torej modernistične, ki jo je zaznamoval veliki arhitekt Edvard Ravnikar z vsemi svojimi učenci in ta kontinuiteta, hočeš nočeš, pelje do današnjih dni. Tudi če se s tem ne strinjate, je to neka kontinuiteta, ki jo je težko zanikati. Ta kontinuiteta je v prostoru prisotna in z njo se moramo ukvarjati."

Ob tem se arhitekti zavedajo tudi bremena arhitektove odgovornosti, poudarja Lena Krušec. "Vsekakor je treba poudariti, da je odgovornost arhitekta zelo velika. Namreč arhitektura ni moda in traja bistveno dalj časa. Ko postavimo objekt v prostor, lahko tam stoji tudi sto ali več let. Tega se moramo zavedati in zato je odgovornost arhitekta še toliko večja. Poudarila bi tudi to, da pri snovanju arhitekture ne gre zgolj za odgovornost do prostora, ampak predvsem za odgovornost do uporabnika. Tudi če je arhitektura kakovostno postavljena v okolje in če ne služi uporabniku, ne moremo reči, da je kakovostna. To sta tisti dve prvini, ki ju mora arhitekt pri delu vzajemno spoštovati in upoštevati. Pozornost mora biti vzajemno posvečena tako postavitvi v okolje kot uporabniku samemu."

Vid Kurinčič omenja še en pomemben vidik pri snovanju arhitekture. "Hiša ne izhaja iz poprej ustvarjene podobe, ki jo želimo doseči, ampak je rezultat nekega temeljitega razmisleka o temeljnih prvinah neke arhitekture - njeni konstrukciji, materialu, uporabnosti, razporeditvi prostorov ... Logika ustroja hiše v bistvu kreira njeno podobo," pravi.

Tomaž Krušec opozarja, je treba tako razumeti tudi anonimno arhitekturo iz naše preteklosti. Ta je bila vedno v prostor postavljena na podlagi neke notranje logike: "Tukaj se mi zdi, da je bistvo tega, o čemer se pogovarjamo, ko govorimo tudi o naši arhitekturi, to, da nas zanima tradicionalna arhitektura vedno v okviru razumevanja, zakaj je neka hiša takšna, kot je, kaj so bili razlogi za njeno zasnovo. Vrhhlevna slovenska hiša kot primer najpogostejše oblike domačije je v svoji osnovi skrivala možnost, da hiša stoji na nagnjenem terenu. Pred stotimi in dvestotimi leti so ljudje vedeli, da bodo na ravnicah predelovali hrano, hiše pa raje postavili na breg in na ta način ohranili pridelovalna območja. Hiša s kamnitim podstavkom in prvim nadstropjem, ki je bilo vsaj v nekem segmentu narejeno iz lesa, je v svojem konceptu skrivala možnost, da jo je mogoče postaviti v breg in se tako prilagodi topografiji terena. Po drugi svetovni vojni pa je samograditeljska praksa to logiko obrnila in na podlagi tipskih projektov, ki so narejeni brez upoštevanja prostorskega konteksta oziroma tako, kot da je hiša vedno zgrajena na ravnem terenu. To pomeni, da če si jo želel umestiti v gričevnat svet (in Slovenija ga ima 70 odstotkov), si moral najprej narediti podporni zid za hišo, podporni zid pred hišo in s tem se je slovenska pokrajina devastirala do današnje podobe."

Objekt kot opazovalnica narave
V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada lahko preberemo tudi, da so arhitekti skupine Arhitektura Krušec v zadnjih treh letih ustvarili tri dela različnih meril in značajev, ki pomenijo izjemno pomemben prispevek k sodobni slovenski arhitekturi. Med temi je Brdo pri Kranju, kjer v zelenem parkovnem okolju, kjer je bil prej hipodrom, stojita upravna stavba in športni objekt z nogometnimi igrišči Nogometne zveze Slovenije. Problematika, s katero so se morali ukvarjati pri tem projektu, ni bila, kam postaviti hišo, ker je bilo to določeno s pravnimi regulativami, ampak kako ta dva objeta umestiti v prostor, razlaga Tomaž Krušec. " Zavzeli smo stališče, ki je temeljilo na prečudovitem parku Brda pri Kranju, da pravzaprav zarežemo zelo jasno mejo med tem, kar je skozi leta naredila narava, in med tem, kar so danes naredile človeške roke. To pomeni, da smo v park zarezali samo na mestu, kjer stoji hiša. Torej smo spustili to zeleno naravo do mej, do pročelja teh dveh objektov, obenem pa jasno razmejili, kaj je naredila narava in kaj človek. Od tod tudi belina arhitekture. Gre za neke vrste dva kristala, ki stojita v tem prostoru, pri čemer ima športni objekt, ki meji na športna igrišča, še dodatno prednost. To je ta, da smo skoraj dve tretjini, če ne kar tri četrtine, programa skrili pod zemljo, ga zasuli z brežino in ozelenili. Torej samo tisti program, ki je nujno potreboval naravno svetlobo – gre za paviljon, od koder je mogoče spremljati dejavnosti na nogometnem igrišču -, je dejansko viden v prostoru. Vse drugo je skrito v ozelenjen breg. Paviljon je postavljen v obliki belega betonskega okvirja s transparentnim jedrom, tako da narava dobesedno prehaja z ene strani objekta skozenj na drugo stran. S to vizualno komunikacijo dosežemo kontinuiteto zelenega prostora, ki steče skozi objekt na drugo stran."

"Upravna stavba NZS-ja je namenoma zasnovana kot opaznejši volumen," nadaljuje Vid Kurinčič. "Ima prezenco, ki jo sedež nogometne zveze tudi zahteva. Obenem pa je oblikovana tako, da se obrača na dve strani - na eni proti športnemu objektu oziroma obstoječim kozolcem toplar, ki so bili že na lokaciji, in na drugi proti veduti Kamniško-Savinjskih Alp." Po besedah Lene Krušec je objekt zasnovan kot opazovalnica narave. "Čeprav govorimo o jasno ločeni meji grajenim in naravo, je treba povedati, da je z vidika uporabnika tako rekoč z vseh prostorov omogočeno opazovanje tega prečudovitega parka, ki se tako na kar najbolj neločljiv način poveže z arhitekturo."

Ko se hiša prilagodi naravi, in ne obratno
Podobno kot na Brdu pri Kranju so tudi pri hiši na Golem zarezali ostro ločnico med materialom in arhitekturo. Uporabili so skromno paleto lokalnih materialov, barv in tekstur. Betonsko pročelje pa je denimo iz kamnine, ki so jo našli ob izkopu. Hiša je kot neke vrste kamnit balvan sredi zelene narave, je ilustrativen Tomaž Krušec. "Ta hiša vsekakor ne skuša nadaljevati neke tradicionalne arhitekture na oblikovni način, ampak kontinuiteto išče drugje. Prva je gotovo ta, da skuša breg razumeti kot neke vrste prednost, v katerega lahko vstaviš hišo, ne da bi moral zgraditi 20 tekočih metrov podpornega zidu, ampak da se hiša prilagodi topografiji terena, in ne teren hiši. To se mi zdi, da je obzirnost, ki jo v slovenski arhitekturni tradiciji najdemo, vendar se je v drugi polovici 20. stoletja marsikdaj izgubila. Druga pomembna komponenta konteksta je zemljina, na kateri hiša stoji. Ko smo zakopali v ta teren, smo našli čudovito teksturo zemljine, na kateri stoji hiša. Od tod vlivanje plasti, kjer se zgornja plast vidno zateče nad spodnjo in govori o lastnosti betona kot tekočega materiala. To smo želeli poudariti. Obenem pa se nasloniti na barvo in teksturo kamnine, ki smo jo našli pod objektom. Na ta način smo naravi vrnili tisto, kar smo ji s hišo vzeli."

Hiša kot odsev naročnikovega značaja
Naročnik je bil znanstvenik, ki se ukvarja z raziskavami tal. Hiša ima zato izrazito individualni značaj. Lena Krušec pravi, da zasnova vsekakor v največji mogoči meri sledi želja uporabnika. "Povedal nam je svoje želje v smislu, kako živi, in glavna želja je bila ta, da predstavlja delovna soba središče hiše. V resnici je tako tudi zasnovana. Središče hiše predstavlja delovna soba, ki je v celoti izvedena iz lesa in je tako obenem kontrast drugim prostorom, ki so iz betona."

Vid Kurinčič doda, da bi bila taka hiša težko dom vsakomur. "Predstavljam si, da si številni ljudje ob pogledu na hišo ali tloris ne predstavljajo, da bi v njej lahko živeli, a prav zaradi tega je unikatna, je krojena po meri investitorja. "

"To je odlika ne zgolj te arhitekture, ampak bi morala biti odlika vseh drugih arhitektur. Hiša, v kateri živim jaz, ne bi smela ustrezati tudi vam, ker imava drugačne navade in želje. Arhitektura bi na neki način morala izpričevati značaj in osebnost lastnika oz. naročnika, uporabnika te arhitekture," je prepričan Tomaž Krušec.

Kakovostna arhitektura je brezčasna
Lena Krušec razmišlja tudi o odlični arhitekturi, ki ni vezana na čas. "Po mojem mnenju mora imeti kakovostna arhitektura enake prvine, ne glede na to, ali je nastala v preteklosti ali danes. Težko govorimo o posebnosti ali vrlinah odlične arhitekture samo v sodobnem času. Lahko govorimo le o brezčasnih kakovostih arhitekture. Mislim, da bi morale biti prvine kakovostne arhitekture, ne glede na to, kdaj je nastala, enake, in te prvine so brezčasne."

Vid Kurinčič pravi, da obstajajo tudi projekti, kjer je ta brezčasnost že kontekst, s katerim arhitekt operira pri prenovi objekta. "Pri prenovi Linhartove dvorane je bil kontekst ravno že izpričana brezčasna arhitektura Edvarda Ravnikarja. Tukaj je šlo za odločitev, da bomo kljub velikemu gradbenemu in tehničnemu posegu v dvorano poskušali najprej razumeti in spoštovati arhitekturno zasnovo, na koncu pa v čim večji meri ohraniti izpovednost obstoječe arhitekture. Se pravi, da smo kljub prenovi avditorija pri spremembi naklona, stopnic in pomembni dopolnitvi udobnosti stola skupaj z arhitektko Majdo Kregar poskušali čim bolje ohraniti izpovednost Ravnikarjeve arhitekture," razlaga. "Pri nekaterih posegih mora arhitekt priznati, da je nekaj večjega od njega, in narediti korak nazaj ter dopustiti že povedano zgodbo," sklene.

Površno oko tako v Linhartovi dvorani spremembe komaj zazna. V povezavi s tem je pomenljiva anekdota, ki jo povzame Tomaž Krušec: "Kmalu po tem, ko smo končali projekt prenove Linhartove dvorane, sem bil prisoten v neki družbi kolegov in kolegic, pa mi je ena izmed njih dejala, da je slišala, da je nekdo prenovil Linhartovo dvorano. Zgražali so se nad tem, da je bila dvorana kljub prenovi še vedno ista." Krušec je takoj priznal, da gre za njihovo delo, da le malokdo opazi posege v prostor, pa si v resnici v biroju štejejo v posebno čast.

Arhitektura je vedno zavezana uporabnikom
Profesor Aleš Vodopivec pravi, da Arhitekturo Krušec odlikuje umirjena, tiha in nevpadljiva arhitektura, ki združuje zgodovino in modernost, monumentalnost in domačnost, ljudsko izročilo in sodobno ustvarjalno invencijo. Njihove stavbe so materialno skromen, a vedno asociativno bogat arhitekturni zapis. Sami se zavedajo, da je med vsemi umetniškimi zvrstmi arhitektura kar najbolj uporabna. "Klasične umetniške zvrsti, kot sta kiparstvo in slikarstvo, ustvarjajo dela, ki so sama sebi namen. Na neki način je to tudi moč teh del. Arhitektura pa je vedno zavezana uporabnikom. Vedno je kompromis med tem, kar bi arhitekt na vsak način želel, in tem, kar želi uporabnik arhitekture," je prepričan Tomaž Krušec, ki tega ne vidi kot kompromis, ampak kot prednost. "Prednost, ki se lahko na koncu izraža tudi v specifičnosti vsakega posameznega arhitekturnega dela."

Barbara Belehar Drnovšek iz oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, 3. program Radia Slovenija, Ars