Festival se začne 24. januarja s predstavo Kekec, ki jo bodo v Slovenskem mladinskem gledališču ponovili že dvestotič. Pred začetkom festivala smo se pogovarjali s koordinatorko festivala Bobri, Tadejo Pungerčar, in v. d.-jem direktorja Slovenskega mladinskega gledališča, Tiborjem Miheličem Syedom.

Prihajajo Bobri. Kaj nam letos prinašajo? Kaj bodo letos glodali? Letošnji festival je v znaku 150-letnice rojstva arhitekta Maksa Fabianija. Kako se ga bomo spomnili?

Arhitektu Maksu Fabianiju, ki je pustil močan pečat na urbanistični zasnovi sodobne Ljubljane, in 150-letnici njegovega rojstva se bomo poklonili z osrednjima temama letošnjega festivala, ki bosta arhitektura in oblikovanje, tako da bo večina delavnic in dogodkov v muzejih, galerijah in knjižnicah posvečenih prav tema področjema. Tudi v ustanovah, kjer si bo mogoče ogledati gledališke, glasbene in plesne predstave ter filme, bomo posebno pozornost namenili vodilnima temama.

Kako arhitekta kova Maksa Fabianija približati mlajšim in še malo mlajšim?

Otroci se največ naučijo z igro, ustvarjanjem, telesom in čutili, tako da bodo arhitekturo in oblikovanje spoznavali predvsem na številnih delavnicah in vodstvih, ki sestavljajo osrednji del letošnjega programa Bobrov. Na delavnicah bodo spoznavali Plečnikovo in Vurnikovo zapuščino, značilnosti srednjeveškega mesta, arhitekturo današnje Ljubljane, gradili hiše, se seznanili z modernimi tiskarskimi tehnikami, se srečali s sodobno umetnostjo, ustvarjali iz reciklažnega materiala, pa tudi z gibom, tipom in drugimi čuti raziskovali prostor in se sprehodili po zaodrju in drugih skritih kotičkih gledališč in stavb, ki so jih ustvarili naši veliki arhitekti ...

Gre že za sedmo izdajo festivala. Kaj novega ti glodavci prinašajo letos?

Vodilni temi arhitektura in oblikovanje sta bili vzrok za to, da je letos v programu poudarek predvsem na ustvarjalnih delavnicah in interaktivnih ter izkustvenih vodstvih. Mlade bi radi spodbudili, da bi svet, v katerem živijo, raziskovali in se ga zavedali z vsemi čutili. Med festivalskimi dejavnostmi bodo v ospredju tiste, pri katerih otroci ne bodo le pasivni opazovalci, temveč bodo dogodek soustvarjali. Radi bi jim sporočili, da je tudi njihovo mnenje pomembno in da prav vsak lahko prispeva nekaj svojega k lepši prihodnosti. Delavnice bodo v Mestni knjižnici Ljubljana, Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, Pionirskem domu, na Ljubljanskem gradu, v Družinskem centru Mala ulica, v Slovenskem gledališkem inštitutu, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Letos se festivalu pridružuje še nekaj novih ustanov, kot so Muzej sodobne umetnosti, Etnografski muzej, SNG Opera in balet Ljubljana, RogLab, galerija Alkatraz, Ljudmila in drugi.

Kot izvršni producent znova nastopa Slovensko mladinsko gledališče. Kdo pa so še partnerji festivala?

Organizator festivala je Mestna občina Ljubljana, izvršni producent Slovensko mladinsko gledališče, program pa prispeva več kot šestdeset producentov, se pravi številni ljubljanski zavodi, organizacije, društva, skupine in posamezniki, ki ustvarjajo kulturo za otroke.

Kaj Bobri prinašajo v slovenski kulturni prostor, s čim ga bogatijo?

Bobri prinašajo predvsem zavedanje o pomenu kulture in kulturne vzgoje že v najzgodnejših letih. Slovenski kulturni prostor mladim ponuja res kakovostne vsebine, kar že leta potrjuje tudi program festivala. Poudarek pa ni le na vsebinah, temveč tudi na pripravah, poglabljanju doživetega, izmenjavi mnenj. Bobri so največji slovenski festival za otroke, v dveh tednih ga obišče več kot petnajst tisoč otrok in njihovih staršev oziroma spremljevalcev; ponuja tudi prostor za sklepanje novih prijateljstev tako med najmlajšimi kot njihovimi starši in spremljevalci. To pa je tudi eno od sporočil, ki bi ga radi predali mladim. Druženje z vrstniki je lepo, še lepše pa je, če lahko ob tem kaj novega doživimo, se česa naučimo, si izmenjamo mnenja in se predvsem veselimo ter zabavamo. Vse to pa lahko počnemo ob kakovostnih kulturnih vsebinah.

Otroci so vsekakor ena najbolj zaželenih in priljubljenih ciljnih skupin. Industriji igrač, tekstila … je to že dolgo jasno in dobički na račun otrok so gromozanski. Bobri, ki nagovarjajo isto skupino, pa so brezplačni. Zakaj?

Predvsem zato, da javna dobrina, ki nas plemeniti ter poskuša spreminjati naše ustaljene poglede na svet, vsaj enkrat v letu postane dostopna vsakomur; prizadevamo si, da bi čim več otrok vsaj enkrat na leto prisostvovalo kakovostnim kulturnim vsebinam. S tem jim želimo odpreti mnogokrat še neodkrita ali na videz nedostopna vrata v svet kulture, ki ga bodo – morda ravno po zaslugi Bobrov – nato raziskovali sami.

Vprašanje se poraja kar samo: kako dolgo bodo še brezplačni?

Želeli bi si, da še dolgo. Po sedmih letih so argumenti proti brezplačnim vstopnicam še vedno precej šibkejši od tistih za. Morda bodo nekoč objektivne okoliščine zahtevale spremembo v organizacijski strukturi festivala, a ob tako močnem zavedanju o pomenu festivala tako pri Mestni občini Ljubljana kot tudi pri vseh, ki sodelujemo pri njegovi pripravi in izvedbi, se Bobri nimajo česa bati.

Dogodkov in prireditev za otroke, pa ne samo gledaliških predstav, filmskih projekcij, delavnic, je veliko. Seveda govoriva o Ljubljani, o mestu. Pa vendar so vstopnice za Bobre razgrabljene. Zakaj?

Ker preprosti in dobro domišljeni koncepti pač delujejo. Ker na pregleden ter dobro organiziran način v razmeroma kratkem času ponudijo ogromno. Slovenci smo »festivalski« obiskovalci kulturnih dogodkov, in to ne le ko gre za odrasle, temveč tudi pri otrocih. Obiskati festival, ki ponuja tudi možnost za dodatno izobraževanje in druženje, je vsekakor posebno doživetje. Predvsem pa Bobri ne stagnirajo, temveč se vsako leto razvijajo, krepijo. Ne nujno v smislu kvantitete, temveč predvsem v želji po nenehni vsebinski nadgradnji.

Ste morda premišljali, da bi festival razširili zunaj Ljubljane, na celotno Slovenijo, recimo?

Bobri so ljubljanski festival, tako kot je, denimo, Lent mariborski. Čeprav gre za projekt Mestne občine Ljubljana, ki mesto v teh zimskih mesecih bistveno zaznamuje, pa bi – če že sprašujete – edinstvena preprostost festivala, vsaj na ravni teorije, prenos organizacijskega in vsebinskega koncepta vsekakor omogočala. A tu ne gre za vprašanje izvedljivosti, temveč za vprašanje zanimanja, smiselnosti in zmožnosti.

Številke, ki pričajo o dogodkih in prireditvah, so resda lepa stvar, toda pomembnejši je duh Bobrov. Kaj izžareva ta duh?

Bobri so enkratni tudi zato, ker na njih sodeluje res veliko producentov, tako institucionalnih kot neodvisnih, vsi pa pripravljajo kakovosten program za otroke. Po sedmih letih smo postali že kot nekakšna »bobrova družina«, ki skupaj in z velikim navdušenjem vsako leto pripravlja festival, namenjen mladim in širjenju zavesti o pomenu in lepoti kulture.

Kulturna vzgoja seveda ni le stvar Bobrov, ampak predvsem staršev, šole … Kako recimo šole skrbijo za to, da bodo otroci znali prepoznati dobro predstavo, razmišljati o njej in jo podoživeti?

Tu ni enoznačnega sistemskega odgovora, stvari so vse preveč prepuščene angažiranim posameznikom, pa najsi bodo to učitelji, vzgojitelji ali starši. Zbirokratiziranost in prenormiranost sistema gotovo ne ponujata razmer, ki bi mentorjem omogočale, da se pomenu kulturne vzgoje posvetijo, tako kot bi bilo treba. Ogromno odločitev je sprejetih v prisilnem stanju inercije. Gotovo pa so prepoznavanje dobrih vsebin, predhodna priprava in razmislek pomemben del kulturne vzgoje. Pri tem so lahko posveti, kulturni bazar, obisk številnih ustanov, ki kulturne vsebine pripravljajo vse leto, in Bobri tako staršem kot učiteljem v veliko pomoč. Bobre vsako leto spremlja skrbno pripravljena programska knjižica, v kateri je vsak dogodek predstavljen z opisom, dobro označeno starostno mejo, dolžino, lokacijo; pri nekaterih dogodkih, je navedeno tudi dodatno gradivo, ki omogoča pripravo na dogodek in poznejšo refleksijo. Številne ustanove, ki sodelujejo na festivalu, za svoje dogodke pripravljajo obširna pedagoška gradiva, ki ponujajo veliko iztočnic za pripravo in pogovore pred obiskom in po njem. V katalogu na take vsebine tudi opozarjamo. Vse prireditve festivala pred začetkom pospremijo nagovori, številne pa po koncu nadgradimo tudi s pogovori in delavnicami, ki omogočajo premislek o vsebini in poglobitev doživetega. Pomemben del festivala je tudi Bobrov dnevnik, delovni zvezek, ki ga pripravljajo v Kinodvoru; Kinodvor s programom v okviru Kinobalona že leta skrbi za kakovostno filmsko vzgojo.

Živimo v času in razmerah, ki niso ravno naklonjeni kulturi in kulturni vzgoji. Starši se bolj kot s kulturno vzgojo ukvarjajo s tem, kako bodo plačali položnico za šolsko kosilo, recimo. Kako v takih razmerah kulturo približati otrokom?

To je popolnoma razumljivo. Hinavsko in neodgovorno bi bilo pričakovati, da bodo ljudje temeljne, pogojno rečeno naravne potrebe podredili sicer prav tako primarnim, toda za golo preživetje morda ne tako krvavo potrebnim dobrinam. Pa vendarle – v časih, ko se počutimo eksistencialno izgubljene, nam morda lahko pomaga prav umetnost. Poleg tega gre pri izbiri za stvar odločitve, za manifestacijo naših prioritet. Osnovni cilj kulturne vzgoje ni vzgoja kulturnega potrošnika, temveč spodbuditi ljudi k premisleku o njihovih prioritetah.

Poleg vsega pa lahko otrokom kulturo približamo na različne načine in niso vse vsebine pogojene s finančnimi vložki. Branje pravljic, knjig, petje pesmi, poslušanje glasbe, spoznavanje kulturne dediščine kraja, v katerem živimo, vse to je lahko popolnoma brezplačno, zahteva le nekaj našega časa in pozornosti. Kultura je povsod okrog nas, le znati jo moramo videti in zaznati. V Sloveniji so kakovostne kulturne vsebine dostopne veliko lažje, kot si morda mislimo.

Za konec: kako preživeti otroštvo brez pravljic, lutk, predstav, glasbe, risank …?

Pravijo, da se vsak otrok rodi s kreativnostjo in domišljijo. Zgodbe so povsod okrog nas. Če nam jih starejši ne posredujejo preko pravljic, jih poiščemo zunaj, v naravi. Slej ko prej nas najdejo. Kljub temu mislimo, da ne bi smelo biti otroka, ki bi bil prikrajšan za pravljice, pesmice, filme, gledališke predstave oz. dejavnosti, ki ga popeljejo v svet domišljije in ustvarjalnosti.

Britanski pisatelj Philip Pullman je v enem izmed svojih intervjujev dejal: »O tem se ne bom pregovarjal. Prav imam. Otroci potrebujejo umetnost, glasbo in literaturo; morajo iti v umetniške galerije, muzeje in gledališča; morajo se učiti igrati inštrumente, igrati in plesati. Vse to potrebujejo tako močno, da bi jim morala zakonodaja o človekovih pravicah to tudi zagotavljati. Zakaj vse to potrebujejo? Ker drugače umirajo od znotraj.« In še: »Otroci morajo hoditi v gledališče ravno tako, kot morajo tekati po svežem zraku. Morajo poslušati glasbo, ki jo na resnične inštrumente v živo izvajajo glasbeniki, ravno tako kot potrebujejo hrano in pijačo. Morajo brati in poslušati prave zgodbe, prav tako kot morajo biti ljubljeni in negovani.«

Še posebej pravljice in zgodbe so v otroštvu zelo pomembne. Pa naj bodo posredovane preko pripovedovanja, gledališča, filma, z glasbo ali gibom. Otrok ob poslušanju pravljic vstopi v svoj svet domišljije. S pravljičnimi junaki se poistoveti, z njimi gre skozi preizkušnje in z njimi tudi zmaga. Z njihovo pomočjo izve, kaj sme in česa ne ter tudi kaj zmore in zna. Ob njih si bogati besedni zaklad. S pomočjo pravljic otrok spoznava vrednote in se uči o življenju in svetu, v katerega vstopa.

Misel na to, da marsikateremu otroku ravno z Bobri prvič odpremo vrata v čudoviti svet kulture, nam prinaša veliko zadovoljstvo in nas navdihuje. Prepričani smo, da jim bo kakovostna kulturna pot, po kateri stopajo, omogočila lepšo prihodnost.