Upodobitev device Marije, ki jo je bolivijska umetnica Rilda Paco z namenom opozarjanja na slabo ravnanje z ženskami na svoji sliki oblekla v rdeče spodnje hlačke in ji nadela črne samostoječe nogavice, je razbesnela del bolivijske družbe in umetnico tako prisilila, da javno brani svoje delo. Tudi bolivijski funkcionarji so obsodili to "škandalozno" upodobitev device Marije, zavetnice rudniških jaškov v Oruru, saj po njihovem mnenju sramoti narodovo zavetnico, ki je že več stoletij predmet čaščenja. Častijo jo na svetovno znanem karnevalu v Oruru, ki sega daleč v bolivijsko zgodovino, že v čas pred kolonizacijo, s kolonizacijo in prihodom krščanstva pa so na karnevalu začeli častiti devico Marijo.

Kot pravi Ejti Štih, pa je narava karnevala zelo dvolična, na kar je tudi želela opozoriti umetnica: "Festival traja več dni, cilj celotne povorke pa je cerkev, kjer plesalci in drugi padejo na kolena in tako gredo pred sliko device Marije, potem pa vstanejo in se napotijo ven, kjer je tega plesanja in poklanjanja konec. Nadaljuje pa se zabava, ki se je začela že na poti v cerkev. Plesalci svojo ekstazo dosegajo s pomočjo alkohola, številne pločevinke in celo steklenice alkohola pa puščajo v kapelicah ob cestah."

Umetnica Rilda Paco se je hitro odzvala z zagovorom svojega dela in vztraja, da je bilo napačno razlagano in vzeto iz konteksta. Ejti Štih o tem dodaja, da gre za nedolžno risbo, ki ni imela namena biti provokativna. Tako so jo razumeli cerkveni in politični možje, ki pa na vprašanje, kdo je s to sliko pravzaprav oškodovan, odgovarjajo, da sama orurska devica Marija.

Več pa v spodnjem intervjuju. Vabljeni k branju.

Kakšna je narava karnevala v Oruru? Kaj predstavlja prebivalcem tamkajšnja devica Marija?
Festival v Oruru je zelo star festival, ki slavi devico Marijo (Virgen del Socavon), ki jo je bolivijska vlada z odlokom leta 1994 uradno razglasila za zavetnico vse bolivijske folklore, zavetnico orurških rudarjev in rudnikov. Karneval je uvrščen tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. V Boliviji obstaja veliko različnih devic in vsaka je zavetnica nečesa, v Sloveniji je temu podobna brezjanska Marija. Karneval se začne, tako da na čelu procesije hodi župnik, ki nosi podobo te Device Marije, spremlja ga skupina vernic, za njimi pa pridejo glasbeniki in plesalci, oblečeni v krasne razkošne kostume. Festival traja več dni, cilj celotne povorke pa je cerkev, kjer plesalci in drugi padejo na kolena in tako gredo pred sliko device Marije, potem pa vstanejo in se napotijo ven, kjer je tega plesanja in poklanjanja konec. Nadaljuje pa se zabava, ki se je začela že na poti v cerkev. Plesalci svojo ekstazo dosegajo s pomočjo alkohola, številne pločevinke in celo steklenice alkohola pa puščajo v kapelicah ob cestah.

Letos je prav v tej karnevalski noči, dve ulici stran od glavne aleje dogajanja, eksplodiral dinamit, ki je ubil osem ljudi in 40 ranil. Vse skupaj je še nepojasnjeno, najprej so mislili, da je eksplodirala plinska bomba za kuhanje (ko je karneval, vsi kuhajo na cesti). Sprva je obstajala uradna teorija, da gre za teroristično dejanje opozicije, torej desne strani politikov.

Nekaj dni pozneje pa se je zgodil podoben napad. V Oruru lahko dinamit kupiš povsod, ker je to rudarsko mesto in ga potrebujejo za delo. Oba dogodka sta še vedno nepojasnjena in umetnico je motilo predvsem to, da je plesanje kljub mrtvim in ranjenim še naprej trajalo.

Na kaj je želela Rilda Paco opozoriti s sliko razgaljene device Marije in tremi liki s karnevala s steklenicami v rokah?
Rilda Paco je akademska slikarka, zdaj pa študira tudi novinarstvo, rodila se je v Oruru, njen oče je rudar. To sliko, s temi tremi 'mandeljci', ki držijo v rokah steklenice z alkoholom in stojijo pred razgaljeno Marijo v črnih nogavicah in rdečih hlačkah, je narisala kot opozorilo na to, da je ta karneval pravzaprav čista hipokrizija, saj vsi častilci Mariji nazdravljajo z alkoholom in jim gre predvsem za zabavo. Poleg tega pa slika devico Marijo predstavlja kot normalno žensko.

Opozarja pa tudi na objektivizacijo žensk, ki običajno prežema karnevalske proslave; ženske so tam precej razgaljene ...
Seveda, vse so oblečene v kratka krila, z globokimi dekolteji in njihov ples je brezmejno koketen. V bistvu je devica Marija na tem karnevalu čisto v drugem planu. Sicer vsi trdijo, da plešejo zanjo, ampak v bistvu gre za zelo poganski pogled na vero, ker tudi sam karneval izhaja iz poganskih ritualov. To je morala Katoliška cerkev v Južni Ameriki vzeti v račun, če je želela, da so so jo prvotni prebivalci sploh sprejeli. Za evropska moralistična merila je tak karneval kot verska manifestacija popolnoma nesprejemljiv.

Ampak ta slika sploh ni tako zelo pohujšljiva ...
Ne, sploh ne. Meni se zdi zelo nedolžna, ne gre za hiperrealistično delo, ampak za simpatično risbo. Ki pa je sprožila silovite reakcije, šele potem ko so na nekem tujem (ne bolivijskem) TV-kanalu objavili intervju z Rildo Paco in zraven tudi to sliko. Občinski možje, kulturni možje, Cerkev, vsi so se obrnili proti njej, češ da se iz orurske device dela norca, kar seveda ni bil njen namen. Grozijo ji, da ji bodo sodili, zato ker je oškodovala Unescovo dediščino, za kar lahko se lahko dobi od 1 do 6 let zapora.

Zadnjič je neki novinar spraševal enega izmed teh mož, kdo je pravzaprav tukaj oškodovan. In odgovor se je glasil, da devica Marija. (smeh)

Zdi se, da je pri vsem tem "linču" Rilde Paco na delu dvojna morala; na eni strani so krščanska čustva, ki nikakor ne smejo biti užaljena, hkrati pa so prav mnoge zapovedi Cerkve, zunaj njenih zidov, neprestano kršene.
Krščanska vera je v bistvu zelo permisivna; grešiš, potem pa se spoveš in zadeva je končana. Zapovedi so kršene takoj, ko zapreš Sveto pismo, pa naj bo to zunaj ali znotraj cerkvenih zidov. Vsi tisti odpustki, ki so jih kupovali v starih časih za velike denarje, so bili med drugim povod, da je Martin Luther oznanjal druge vrste vero. Brez teh idolatrij s podobami, kostmi in prodajo delčkov lesa Jakobove lestve, ki je obstajala samo v njegovih sanjah. Pravzaprav pa nimajo samo verniki dvojne morale, tudi ogromno organizacij, ki pomagajo v vojnah in v tretjem svetu, ima dvojno moralo. Kar spomnimo se zadnjih škandalov z Oxfamom.

So Rildo Paco na javnem zborovanju res izgnali iz njenega rodnega mesta?
Pred nekaj dnevi sta bila v Oruru zborovanje in maša, kjer se je proti Rildi Paco zbrala množica, med njimi so bili tudi učenci katoliških šol. To dekle je zdaj persona non grata, kar pomeni, da ne more priti v Oruro – živi in študira namreč v La Pazu.

Bolivija je laična država, Cerkev ni vključena v politično moč, vera in politika sta ločeni. Ko sem prišla v Bolivijo, pred več kot tridesetimi leti, so še vsi politiki in generali prisegali pred Kristusom, kar pomeni, da je bila vera še močno vključena v politiko. Ampak tega ni več. To pomeni, da ta polemika o spodnjih hlačkah Marije in to, kaj je Rilda Paco hotela povedati, sploh ne bi smelo biti v državni domeni.

Rilda Paco je s to sliko mislila samo pošteno. Ampak umetnine je mogoče interpretirati na več načinov, in metaforika je pač tem vernim plesalcem neznana zadeva.

Ja, zdi se , da je hotela opozoriti na nepravilnosti, ni bil pa njen namen provokacija.
Ja, mislim, da gre njej ta banalizacija tega karnevala na živce kot človeku iz Orura. Ker Oruro ni samo ta karneval, to je mesto z dolgo kolonialno zgodovino, dolgo sindikalno zgodovino, rudarske boje. To je tako, kot bi rekli, da so Bled samo 'kremšnite', pa je še mnogo več kot to.

Ima Rilda Paco v Boliviji tudi kaj javne podpore?
Ima. Feministična organizacija Mujeres Creando (Kreativne ženske) ji je ponudila finančno pomoč, če bo prišlo do sojenja. Svetovali so ji tudi, naj da to sliko na spletno dražbo, da bo zaslužila vsaj za odvetnike, če bo prišlo tako daleč.

Poleg tega so se mnogi bolivijski umetniki in intelektualci dvignili tudi na spletu; kar nekaj slikarjev je narisalo svojo alternativo te njene slike. Ona ima podporo. Ampak ta fenomen te idolatrije, te laži, da je s to sliko oškodovana devica Marija, ki se širi predvsem med preprostimi verniki, kar Cerkev še podpihuje, pa je pretiran. Poleg tega so njej in njeni družini neznanci grozili.

Ji bodo dejansko sodili?
V članku nekega pravnika sem brala, da v bolivijski ustavi ni nobenega člena, na podlagi katerega bi Rildo Paco lahko obsodili. V Boliviji naj bi veljala svoboda izražanja, tako da ni pravne podlage za sodni proces prosti njej. Vendar se v njeno obrambno ni oglasila ne ministrica za kulturo Wilma Alanoca Mamani ne kakšna druga pomembna oseba.

Vse skupaj še stoji. Čeprav zelo spominja na inkvizicijo.

Umetnost danes razumemo tudi kot glasnico nepravilnosti, ki se dogajajo v družbi, kar pomeni, da umetniki niso provokatorji - kot očitajo Rildi Paco. Do kje lahko seže umetnost s svojimi opozorili?
Težko je reči, saj dobra umetnost nikoli ni politični, predvsem pa ni moralistični pamflet. Ampak če ne bomo mi umetniki, ki naj bi bili po ne vem katerih teorijah bolj senzibilni kot drugi homo sapiensi, opozarjali na dejstva, ki nas motijo in se nam ne zdijo pravilna, ali bolje rečeno poštena, če ne bomo nehali postavljati vprašanj in 'nadlegovati' s svojimi deli, potem je res bolje, da se posvetimo dekoriranju.

Primeri preganjanja umetnikov se dogajajo po vsem svetu. Je to zato, ker ljudje težko sprejmejo resnico, ki jim je prek angažirane umetnosti sporočana?
Seveda, resnica vedno boli. In svoboda izražanja obstaja na papirju v vseh sistemih, ampak tista prava, ki je predrzna in se približuje resnici, ne bo nikoli taka, da bi jo lahko spravili v 'šablone'. Mislim pa, da ljudje vedno bolje vedo, kaj je prav. Tisti, ki preganjajo umetnike, so vedno uradni sistemi, avtoritete, ki se bojijo za svoje položaje, če bodo pogledali resnici v oči.