Torej tam, kamor jo je že leta 1873 postavil Heinrich Schliemann. Pravilnost Schliemannovega mnenja je pred nekaj dnevi potrdil nemški strokovnjak za arheometalurgijo Ernst Pernicka z univerze v Tübingenu, ki že nekaj let vodi arheološka izkopavanja v Hisarliku in njegovi okolici. Pernicka ni povedal nič senzacionalno novega, vendar pa ga je k izjavi za javnost spodbudilo zatrjevanje avstrijskega jezikoslovca Raula Schrotta, da je Troja v resnici ležala precej bolj južno, natančneje, v Kilikiji v jugovzhodni Turčiji. Gre za tistega Schrotta, ki je prišel tudi do spoznanja, da je bil Homer kastrirani asirski pisar in o katerem tübingenški znanstvenik po poročanju časopisa Die Welt pravi: "Način, kako Schrott deluje, je neznanstven. Išče dokaze za svoje ideje in pri tem spregleda vsa znamenja, ki njegove zamisli postavljajo na laž."
Iskanje velikih trojanskih požarovPerincka je sicer naslednik dolgoletnega vodja trojanskih izkopavanj prav tako tübingenškega strokovnjaka za stare kulture Manfreda Korfmanna, ki je leta 1988 z mednarodno ekipo najbolj spoštovanih arheologov znova začel 'grebsti' okoli Dardanel. Odprava leta 2005 umrlega Korfmanna bo letos jeseni končana. Do tedaj pa si Pernicka skoraj bolj kot kar koli drugega želi odkriti sledi velikega požara. To je tisto, kar mu najbolj manjka. "V plasteh poznobronastega naselja smo sicer odkrili več sledi požarov, vendar pa nismo odkrili sledi nobenega zares obsežnega požara," pravi Pernicka, ki mora zato še rešiti vprašanje, kako uskladiti arheološke dokaze in zgodovinsko izročilo, ki govori o tem, da so Trojo v prvi polovici tretjega tisočletja pred našim štetjem prizadeli štirje veliki požari.
Konec dvajsetletnih izkopavanj
'Arheološki zapis' o takšnih katastrofah bi se moral ohraniti vsaj v utrjenem jarku, ki je obdajal Trojo. Ravno ta jarek je glavni predmet raziskovanj, ki naj bi se po 20 letih jeseni končala. Pernickova ekipa tako trenutno skuša predvsem določiti potek jarka v vzhodnem predelu Troje. Tako naj bi jim uspelo določiti velikost mesta v pozni bronasti dobi, s tem pa tudi pomen Troje v tem času. Plasti iz pozne bronaste in začetka železne dobe so najpomembnejše. Gre za obdobje med letoma 1.700 in 950 pred našim štetjem, torej za čas, ki naj bi ustrezal času legendarne trojanske vojne. Nekaj uporabnih znamenj arheologi sicer imajo v rokah: "Na izhodu iz teh plasti smo zasledili več uničenj mesta in tudi priselitvenih tokov iz krajev, za katere je bil značilen drugačen način obdelave keramike kot za Trojo, kjer so keramične lonce izdelovali na lončarskem kolovratu."
Troja ostaja mit
Vse tako kaže, da bo Troja tudi po koncu dvajsetletne serije izkopavanj ostala bolj kot ne mitološki kraj. Dokončnih dokazov za to, da je ravno ob sotočju rek z antičnima imenoma Skamander in Simois ležala Troja, do jeseni verjetno ne bo mogoče dobiti. Raziskave se bodo nadaljevale tudi pozneje, vendar bodo veliko bolj omejene. Več pozornosti bo namenjene konserviranju ostankov domnevne Troje, ki so jih leta 1998 razglasili za spomenik Unescove svetovne dediščine, kar zahteva njihovo primerno zaščito. Predvidena je tudi gradnja muzeja, v katerem bi bila zgodba o Troji predstavljena kar najbolj celovito.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje