Pred dobrimi 30 leti je bila v letnem programu javnega sklada za kulturne dejavnosti ena sama likovna kolonija in vsako drugo leto ena t. i. republiška razstava, zdaj pa imamo vsako leto med 20 in 30 izobraževanj.

Z odprtjem razstave Kvadrat in krog, za katero si je državni selektor akademski slikar Janez Zalaznik ogledal deset selekcioniranih regijskih razstav in potem med njimi izbral dela šestdesetih avtorjev, se drevi tudi uradno začenja letošnji Teden ljubiteljske kulture.
Ta letos v ospredje postavlja likovno ustvarjalnost, o njej smo se pogovarjali z Andrejo Koblar Perko, ki že desetletja bdi nad likovno ustvarjalnostjo v okviru dejavnosti Javnega sklada za kulturne dejavnosti.

Pevska kultura je pri nas povsod zelo razširjena, ko pa govorimo o likovni umetnosti, bi bil ta občutek, o stanju na terenu, drugačen. Ali se motim ali ne? Koliko ljudi se ljubiteljsko ukvarja z likovno umetnostjo?
Zelo težko bi ocenili, koliko je ljubiteljskih likovnih ustvarjalcev. Večina jih je včlanjena v društva, ampak ob tem pa je še polno takih, ki se v društva ne včlanjujejo. Na vprašanje, koliko je likovnih ustvarjalcev, je tako težko odgovoriti, kot na vprašanje, koliko ljudi piše poezijo. Sklepamo, da gre za številko med 2.000 in 3.000, kar je v resnici ogromno. Likovna dejavnost je v resnici samotno početje. Zapreš se v atelje ali greš v naravo in delaš. Ampak ena naravnih človekovih potreb je tudi ta, da svoje delo, tisto, pri čemer je sam užival, pokaže drugim in seveda pričakuje odziv, zato je tako močna želja po razstavljanju. In razstav je v Sloveniji ogromno, zelo težko bi tudi ugotovili, koliko jih v resnici je. Vidimo jih lahko povsod, tako v galerijah kot v preddverjih kulturnih domov, uradov, domov za ostarele, od šol do gostinskih lokalov. Ogromno je tudi likovnih srečanj v raznih oblikah, ex temporov, likovnih kolonij, skratka, likovna dejavnost je sila razširjena.

Se vam zdi, da danes živimo v času, ki je tako nabit z impulzi, da smo utrujeni od vsakega dneva posebej, od vseh teh informacij in od vsega tega brenčanja? Likovna umetnost res ponuja neki odmik, tudi v tem smislu, da si sam. Se vam zdi, da se zaradi tega hitrega tempa več ljudi odloča za tovrstno ustvarjanje, da nekako ulovijo ravnotežje? Se tudi mlajši v večji meri odločajo za tovrstno ustvarjanje?
Kot otroci se likovno izražamo vsi, potem se pa zgodi obdobje odmika in se, vsaj po mojih izkušnjah, k aktivnemu likovnemu ustvarjanju vrnejo ljudje nekje v zreli dobi.

Iz poročil raznih kolonij je razviden širok generacijski razpon udeležencev, to me je kar malo presenetilo. Kako naj človek, ki bi si želel likovno ustvarjati, poišče oz. se sploh vklopi v vaše aktivnosti?
Ena od možnosti je, da se vključi v društvo. Večina društev ima redna izobraževalna srečevanja, društva se povezujejo med seboj, organizirajo razstave, ex tempore, kolonije, to je ena oblika delovanja. Likovniki, ki ne čutijo potrebe po tovrstnem druženju, pa imajo na razpolago tudi druge možnosti. Pri javnem skladu ne delamo razlike med člani društev in nečlani in so naša izobraževanja, razpisi za razstave in natečaji odprti za vse. Odziv na tečaje, ki jih organiziramo pri javnem skladu, je zelo velik. Izobraževanja, ki jih organiziramo, imajo že zelo dolgo tradicijo. Oblikovanja programov smo se sistematično lotili že v začetku 80. let in nekatere delavnice so se pravzaprav v nespremenjeni obliki ohranile do danes, imajo več kot 30-letno tradicijo. Da so še vedno aktualne, da se jih udeležujejo vedno novi likovniki iz vse Slovenije, je dokaz, da so kakovostne.

Sami ste že rekli, da lahko tudi likovni umetniki razstavljajo na različnih koncih in krajih. V kateri fazi je zdaj odnos med akademsko izobraženimi ustvarjalci in neizobraženimi ustvarjalci?
To je nekako večno vprašanje, ki se vleče že od sredine 70. let, ko se je likovni amaterizem tako silno razmahnil in so se množično ustanavljala likovna društva; seveda so jim pri delovanju zelo pomagali predstavniki stroke in podpirali ljubiteljsko dejavnost, kot mentorji ali kot kritiki. To novonastalo gibanje je seveda iskalo svoje mesto v kulturnem okolju, moralo se je primerjati in primerjalo se je seveda lahko samo s tistim, kar je že obstajalo, s profesionalnimi umetniki. Težava je nastopila v tistem trenutku, ko so se ljubitelji začeli čutiti umetnike in so bili s takratno družbeno podporo celo privilegirani, profesionalni umetniki pa so na njihove ambicije reagirali prizadeto. Mislim, da v tujini ta razlika ni postavljena tako ostro in da danes tudi pri nas postaja vse manj nepomembna. Bolj pomembno je, ali so likovna dela kakovostna ali niso, ali so plod resnega raziskovanja, zavestnega ustvarjalnega procesa itn. ali so pa so le bolj ali manj dovršeni obrtni izdelki, ki v likovni prostor ne prinašajo nič novega.

Tudi sami likovno ustvarjate ali se držite na drugi strani platna?
Sama se držim na drugi strani "platna". Seveda sem preizkusila skoraj vsako novo izobraževalno obliko, postavila sem se v vlogo udeleženca, to pa predvsem zato, da sem občutila, kako se ta nova vsebina ali metoda lahko razume, skratka, potrebovala sem tudi svoje izkušnje, da sem se odločila, da to obliko obdržimo v programu. Sicer pa ne, po izobrazbi sem umetnostna zgodovinarka in na Skladu delam že 37 let. Na začetku je bila v letnem programu ena sama likovna kolonija in vsako drugo leto ena t. i. republiška razstava, za katero smo od društva do društva izbirali najboljša likovna dela. V vseh teh letih se je program silno razmahnil, imamo med 20 in 30 izobraževanj letno: od celoletnih tečajev risanja, tečajev ob koncu tedna, tečajev o npr. kreativni uporabi barve, likovni kompoziciji, kiparstvu, keramiki, oblikovanju, pa celotedenskih poletnih likovnih delavnic z lesom ali kamnom, likovne delavnice Šmartno, delavnice na Sinjem vrhu ... Vsi tečaji in delavnice imajo natančno izdelane programe, mentorji ne posredujejo receptov, pač pa z vajami vodijo udeležence skozi proces tako, da lahko potem sami nadaljujejo v katerikoli smeri.

Bistvena se mi zdi prav ta širina, vidimo, da je kljub šolskemu sistemu splošna likovna razgledanost silno slaba, čeprav imajo umetnost radi, večinoma ne poznajo ne zgodovine ne sodobne likovne produkcije. Na vse mogoče načine si prizadevamo širiti likovno obzorje. V pomoč ponujamo tudi priročnike, naš založniški program je prepoznaven tudi v strokovni javnosti. To so zbirke priročnikov, ki so lahko v pomoč pri samem ustvarjanju, se pravi veščina risanja, veščina slikanja, likovna kompozicija, keramika, kiparstvo, potem pa imamo serijo priročnikov, ki osvetljuje predvsem posamezne smeri ali teme v umetnosti, predvsem 20. stoletja, na poljuden, a hkrati strokoven način.

Ker so omejitve tisto, kar v ljudeh najlaže sproži ustvarjalni proces, smo pred 12 leti začeli s tako imenovanimi bienalnimi državnimi tematskimi razstavami. Ne gre zgolj za običajen natečaj, projekt ima predvsem izobraževalni značaj. Razpis spremljajo predavanja, delavnice, priročnik, ki dodatno osvetli razpisano temo, izbor pa poteka prek desetih regijskih razstav do končnega izbora. Ljubitelje skušamo vznemiriti, od njih zahtevamo nekaj, česar sicer niso vajeni. Že naslov prve razstave "Tudi črna je barva" je bil kar izzivalen, saj se vendar ve, da črna ni barva. Z zadnjo realizirano razstavo, Kvadrat in krog, kocka in krogla, za katero je bilo treba ustvarjati na kvadratnem ali okroglem formatu, kvadrat in krog pa sta morala biti tudi prevladujoča likovna elementa, odpiramo tudi teden ljubiteljske kulture v Slovenj Gradcu.

Zdaj je v teku razpis Velika črta, kar pomeni črta na velikem formatu. Ena stranica mora biti velika natančno 1 meter. Ustvariti risbo ali ustrezno tridimenzionalno delo v teh dimenzijah je za ljubitelje velik izziv.

S tematskimi državnimi razstavami običajno gostujemo v uglednih slovenskih galerijah, ravno zato, ker z razpisanimi temami odpiramo zanimiva likovna vprašanja. Rešitve, ki jih prinašajo izbrana likovna dela, so izjemno domiselne, zato so razstave zanimive tudi za strokovno javnost.

V 35 letih se je močno povečal nabor dejavnosti. Si pri oblikovanju novih konceptov pomagate s tujino? Kje dobivate ideje?
V tujini jih pravzaprav ne dobivamo. Kadar potujem naokrog, sicer zavijem v kakšen razstavni prostor, kjer je na ogled razstava ljubiteljskih ustvarjalcev in moram reči, da situacija ni drugačna kot pri nas: obstajajo društva, klubi, tudi kakšne zveze, ampak takšne strokovne podpore, kot jo imajo na voljo ljubiteljski ustvarjalci pri nas, v tujini ne poznam. Mi imamo mrežo območnih izpostav, vse informacije gredo od spodaj in od zgoraj navzdol in ta prepletenost je gotovo velika prednost. Tudi izobraževanja so pri nas v okviru naših programov sofinancirana, zato so šolnine sprejemljive in so naši programi dostopni vsem. V tujini pa poznajo predvsem zasebne šole, tudi pri nas jih je nekaj, ki, seveda, ne morejo biti poceni.

V preteklih letih smo bili v hudem prijemu krize, ki je načela tako moralno kot ustvarjalno plat družbe. Se je to poznalo tudi pri vas, četudi so šolnine sprejemljive? Ali pa, kot tudi velja, da se v času krize še bolj pokaže ustvarjalnost?
Takrat sem pričakovala veliko večji osip prijav na delavnice, tečaje, kot se je potem v resnici zgodil. Mogoče je to res, kar ste omenili: da se ljudje v takih časih obrnejo vase in se vprašajo, kaj je zares pomembno. Investirati vase in v lastno ustvarjalnost je gotovo dober način spoprijemanja s problemi.

In kaj vse prinaša letošnji teden ljubiteljske kulture?
V okviru tedna ljubiteljske kulture se bo na likovnem področju dogajalo ogromno, odprli bomo z razstavo Kvadrat in krog, kocka in krogla, to bo sicer tretja postavitev te razstave, in sicer v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Temu bo v sredo sledilo odprtje razstave Rog izobilja. Pri javnem skladu že 20 let organiziramo kiparske delavnice v kamnu in izhodišče za oblikovanje so majhne naravne oblike - plodovi, semena, školjke, lešniki, orehi ... od tod tudi naslov razstave. Izdelke bomo razstavili na zelenih površinah Botaničnega vrta v Ljubljani, mesec kasneje pa se bo razstava selila na Vrhniko v Cankarjev dom. V četrtek bo okrogla miza v Cankarjevem domu v Ljubljani na temo Med relaksacijo in ustvarjalnostjo.

Teden bomo zaključili z odprtjem fotografske razstave Fotovizije, to je del festivala mladinske kulture vizije v Novi Gorici. Za mlade fotografe razpišemo natečaj na določeno temo. Letošnja tema je bila odtujenost. Za razliko od običajnih fotonatečajov sodelujejo s serijo fotografij, narediti morajo fotozgodbo. Letos se jih je odzvalo 47, od tega jih je komisija izbrala 14, ki presenetljivo zrelo, z izjemno občutljivostjo na najrazličnejše načine govorijo o odtujenosti.

V okviru tedna ljubiteljske kulture bo izšla tudi monografija z naslovom Kako narišeš čas. Zbrali smo fotografsko gradivo s 30 likovnih delavnic Šmartno, ki so nekakšen paradni konj naših izobraževanj. Namen teh 9 dnevnih delavnic je že od samega začetka omogočiti ljubiteljskim likovnikom raziskovanje in preizkušanje sodobnih likovnih postopkov in praks. Izhodiščna tema je vsako leto drugačna, poudarek je na skupinskem delu, v okviru skupaj dogovorjenih formalnih izhodišč pa vsak udeleženec išče svoj individualni izraz. Pri tem je zelo pomembna vloga mentorja, ki predvsem zastavlja vprašanja in potem pomaga pri iskanju odgovorov. Prvo delavnico je vodil Igor Kregar, potem je bil mentor Zmago Posega, Alenka Virgar, pa Duba Sambolec, zadnjih 25 let pa Dušan Fišer. Naslov Kako narišeš čas je dobil zbornik tudi zato, ker, ko prelistaš fotografsko gradivo, vidiš, da smo s temami in produkcijo spremljali in zaznamovali čas.