Si predstavljate, kako bi bilo, če bi Leonardo in Michelangelo, največja rivala svojega časa, v istem prostoru "tekmovala" v slikanju na podobno temo? Prav to je firenška oligarhija 16. stoletja nemara skušala doseči, ko sta oba umetnika dobila naročilo za poslikavo vsak svoje stene v palači Vecchio v Firencah. Oba sta se lotila skic, a le Leonardo naj bi se v dvorani Salone dei Cinquecento zares lotil svoje Bitke pri Anghiariju. Michelangelova Bitka pri Cascini je padla v vodo, ker naj bi slikarja, menijo zgodovinarji, užalilo, ker je dobil slabše osvetljeno od obeh sten.

Bioinženir in "diagnostik umetnin" Maurizio Seracini (znan tudi zato, ker je s pravim imenom omenjen v Brownovi Da Vincijevi šifri) že tri desetletja preganja petsto let starega "duha": leta 1505 začeto, a nikoli končano da Vincijevo fresko Bitka pri Anghiariju. Seracini, Firenčan, ki že od konca šestdesetih let živi v San Diegu, je svoje življenje posvetil "detektivski" veji umetnostne zgodovine: išče umetnine, ki so iz takih ali drugačnih razlogov ostale skrite pod drugimi umetninami, in jih s pomočjo t. i. nuklearne metode, ki jo je izpopolnil sam, spravlja na dan.

Seracini je v sodelovanju s strokovnjaki iz Sankt Peterburga, z univerze Delf na Nizozemskem, laboratorija Los Alamos ter italijanske agencije za nove tehnologije (ENEA) izumil napravo, s katero lahko vidi "skozi" steno. Po uspešnih poskusih v laboratorijih je na vrsti glavni korak projekta: "skeniranje" stene v "Dvorani 16. stoletja" palače Vecchio. Tukaj se zaplete: inženir nima potrebnih finančnih sredstev; firenške mestne oblasti bodo šele prihodnje leto odločale, ali bodo financirale nadaljnjo raziskavo. Župan Matteo Renzi sicer rad poudarja, da ima "Seracinija rad kot brata" in da ga namerava še naprej podpirati, da pa hoče prej zagotovila, da naprava, ki steno obstreljuje z nevtroni, res ne povzroča nobene radioaktivnosti.

Bitka pri Anghiariju: Za zdaj več vprašanj kot odgovorov
Ohranjenih je več dokazov, ki potrjujejo obstoj, če že ne dokončane, pa vsaj delno naslikane Bitke pri Anghiariju. Prvi je naročilo freske, ki ga je vladarska družina Medici leta 1503 "izstavila" Leonardu Da Vinciju. Drugi dokaz so številne ohranjene slikarjeve študije in skice konjenikov. Tretji in največji dokaz pa je slika Petra Paula Rubensa, ki naj bi bila kopija da Vincijevega izvirnika. Platno, ki ga je Rubens naslikal okoli leta 1603 in prikazuje v srditem boju prepletene konjenike, visi v Louvru.

Po besedah biografa "Anonima Gaddiana" je da Vinci pred ogromno praznino, trikrat večjo od zadnje večerje, trpel Kristusove muke. Z njo se je s pomočjo petih ali šestih vajencev ukvarjal približno eno leto. Tehnika, ki jo je izbral, se je izkazala za zelo nehvaležno, saj se barve zaradi vlažnega vremena niso in niso hotele posušiti. Zato je bil del slike menda uničen že, ko je da Vinci svoje delo šele dobro začel (anekdota pravi, da vročina ognja, ki so ga zakurili v dvorani, da bi jo pregreli, ni segla do stropa in da so se barve z zgornjega dela freske cedile navzdol).

Medičejci in simbolična "rekonkvista" palače
Kmalu zatem je Leonardo odpotoval v Milano, delat za "drugo stran", njegovo fresko, kakršna je pač bila, pa je videlo (in kopiralo) več umetnikov, tudi Rubens. Ko so Medičejci leta 1539 (za dve stoletji) znova prevzeli oblast nad mestom, so sklenili palačo preurediti in iz nje narediti simbol svoje vladarske moči. Cosimo de Medici je novo poslikavo "Leonardove" stene naročil Giorgiu Vasariju in precej logično je, da bi mu ukazal, naj slika čez že obstoječo sliko. to bi bilo zelo jasno politično sporočilo. "Vasariju bi bilo nepojmljivo, da bi Leonardovo fresko uničil - preveč ga je občudoval," razmaišlja Seracini. "Dovolj je bilo, da jo je samo prekril."

Seracini se je po dolgoletni raziskavi zgodovinskih virov in dokumentov med letoma 2000 in 2003 (pod sponzorstvom pivovarne Guiness) praktično zaprl v Salone dei Cinquecento. S termografijami, laserskimi skenerji, radarji, ultrazvokom in infrardečo fotografijo je preučil notranjo strukturo zidu, da bi našel dele stene, po katerih je slikal Leonardo. Njegov sklep: Vasari je osrednji prizor bitke "rešil" in ga vključil v svojo sliko (podobno, kot je naredil tudi z Masaccievim delom v cerkvi Santa Maria Novella).

Dvojni zid, skrivne šifre ... bolje kot fikcija
Vasari naj bi pred Leonardovo poslikavo vzdignil opečnat zid in tako ustvaril nekakšno "dvojno dno", da bi jo ohranil. Za potomstvo je pustil tudi kriptičen namig: na zeleno zastavico na sredi prizora bitke pri Scannagallu je zapisal CERCA TROVA (išči najdi) - in ravno pod to zastavico moderna tehnologija zaznava praznino v steni. Tam je torej verjetno shranjeno, kar je še Leonardove freske.

Zmagovalci pišejo zgodovino
Ne da pa se čisto napovedati, v kakšnem stanju je freska: preden so za "predelavo" zadolžili Vasarija, je dvorano zasedala španska vojska Karla V., ki je Medičejcem poagala na oblast; v sobani so spali vojaki in konji.

Čez 10 ali 12 mesecev bi Seracini že lahko imel celoten seznam materialov in barv, ki se skrivajo za dvojno steno. Vemo, da je Leonardo uporabljal oljne barve - če bi snop nevtronov, uperjen v fresko, naletel na vodik, se bo usmeril nazaj - in tako bo jasno, da so za zidom organski elementi. Naslednji korak bo dešifriranje barv, tudi s pomočjo "nakupovalnega seznama", ki ga je Leonardo izstavil Firencam. Seracinijeva naprava bo zaznala posamezne kemijske elemente v barvah: merkurij v rdeči, svinec v beli, železo v modri.

Da Vinci bi bil navdušen
Povsem mogoče je, da je Vasarijev konstrukt, če se bo Seracinijeva teorija izkazala za resnično, Leonardu v resnici naredil uslugo in njegovo mojstrovino obvaroval pred zobom časa - in nam nato s kriptično malo zastavico pustil kažipot do nje. Na Leonarda, čigar fascinacija s tehnologijo je zgodovini dobro izpričana, bi "mašinerija", s katero se je znanost lotila lova na njegovo fresko, gotovo naredila vtis.