V sebi skriva zgodovinske predmete, ki pripovedujejo veliko zgodb o trenutkih v času, ki so določali življenja naših prednikov.

Za mnoga ljudstva, ki so živela ob njej, je bila reka sveta. Vanjo so metali daritve v obliki dragocenih predmetov, kot so meči, broške, sponke za lase in drug nakit. Ljubljanica pa poleg dragocenosti, ki so se v njej znašle zaradi čaščenja onostranstva, skriva tudi zgodovinske najdbe, namenjene zelo vsakdanjim opravilom in dejavnostim.

Ena takšnih najdb je deblak, ki so ga podvodni arheologi našli in proučili v Podpeči ter izdelali natančne meritve in opise. Najdbo so datirali v 17. stoletje, čoln pa je služil za prevoz kamna iz znamenitega podpeškega kamnoloma. Na izvrstno ohranjenem deblaku, ki so ga pustili na rečnem dnu Ljubljanice, še vedno ležijo natovorjeni kamni.

Skupina iz Narodnega muzeja si je zastavila visok cilj
Skupina Narodnega muzeja si je zastavila cilj, da za razstavo o reki Ljubljanici, ki jo muzej pripravlja za prihodnje leto, izdela posnetek podpeškega deblaka v naravni velikosti. Najprej skoraj nisem mogel verjeti, da bodo sredi Ljubljane izdelali osem metrov dolg čoln, ki ga bodo izdolbli iz ogromnega debla. Odločil sem se, da govorice najprej preverim. "Izvirnik je zaradi dobre ohranjenosti zelo dober zgled za izdelavo posnetka", je po telefonu resno začel Igor Ravbar, ki vodi delovno skupino za rekonstrukcijska dela. "Deblo jelke pa je že pred muzejem", je še dodal.

Najprej so izdelali maketo, nato je na vrsti posnetek v naravni velikosti
"Najprej smo izdelali maketo v merilu ena proti deset," je nadaljeval na zelenici pred Narodnim muzejem, medtem ko so ostali že vneto vihteli sekire po deblu, ki je v enem tednu popolnoma spremenilo obliko. "Velike rekonstrukcije v naravni velikosti se lotevamo s pomočjo opisov podpeškega deblaka, ki so jih naredili podvodni arheologi, in pa Valvasorjevih risb in grafik." Ta namreč v Slavi Vojvodine Kranjske omenja številne deblake in živahen rečni promet tedanjega časa.

Moj prvi ugovor je bil, da je danes na razpolago mnogo sodobnejše orodje kot v tistem času. Lahko v tem smislu sploh še govorimo o posnetku? "Odločili smo se, da ne uporabljamo strojnega orodja, pač pa vse orodje, ki je bilo znano v 17. stoletju", mi je zatrdil Ravbar. Delovna skupina tako uporablja listnate žage, sekire, razna dolbila in druga orodja iz železa. Tesanje bo opravljeno ročno.

Medtem ko so mi razlagali, kaj vse je še potrebno postoriti, sem opazil, da je deblak izdolben po tretjinah. Prvi in zadnji razdelek sta namreč služila veslačema, prostor na sredini pa je bil namenjen tovoru. Veslača sta tako ostala suha, saj so v ostankih številnih deblakov našli tudi apno.

V skupini so absolventi
Skupino sestavljajo absolventi različnih študijskih smeri. "Razmišljajo o tem, kaj delajo, kakšno orodje uporabljajo in kaj želijo storiti. Z njimi se z lahkoto sporazumem," Ravbar pojasnjuje izbiro sodelavcev. Tomaž Lazar je podiplomski študent zgodovine in pravi, da zgolj razmišljanje o tem, kar študiraš, ni dovolj. Meni, da "gre za izjemno zanimiv projekt, ki se povezuje z mojim študijem in ga je zanimivo izkusiti na lastni koži". Dodaja, "da je izdelati deblak nekaj popolnoma drugačnega, kot pa si ga ogledati v muzejski vitrini".

Delo bo potekalo ves maj in skupina načrtuje, da bo prihodnji teden deblak že nagnila na eno stran in začela izdelovati zunanjost in dno. Pri delu si jih lahko ogledate vsak torek in četrtek od 9. do 12. ure pred Narodnim muzejem v Ljubljani. "Če bomo le znali, bomo odgovorili na vprašanja obiskovalcev in mimoidočih", še obljublja Igor Ravbar.

Blaž Mazi