Sinagogo v ulici Rykestrasse v nekdanjem vzhodnem Berlinu so na začetku 20. stoletja zgradili po načrtih arhitekta Johanna Hoenigerja, ob njeni posvetitvi leta 1904 pa so o njej pisali kot o Dvorani za tisoč moških, tisoč žensk in tisoč luči. Objekt, ki sprejme okoli 1.200 vernikov, je obenem zgodovinski spomenik. Je namreč spomin na viharno nemško zgodovino, saj je preživel drugo svetovno vojno in bombardiranje ob njenem koncu, vsaki veri nenaklonjen socialistični režim najtrše vrste ter Kristalno noč. Kristalno noč sem zares omenila na koncu, vendar pa je bila ravno noč z 9. na 10. november 1938, ko so nacisti razdejali tako rekoč vsa judovska pokopališča in sinagoge v Nemčiji in Avstriji, ključni moment v zgodovini sinagoge. Sinagogi v berlinskem predelu Prenzlauer Berg so prizanesli zgolj zato, ker bi njen požig ogrozil sosednje stavbe.
Izraz judovske navezanosti na nemško kulturoPri načrtovanju singagoge, katere tloris sledi bazilikalni zasnovi, se je Johann Hoeniger zgledoval po drugih sodobnih sinagogah in protestantskih cerkvah. Navezava na protestantizem nas ne sme presenetiti. Za jude 19. in začetka 20. stoletja je namreč bila značilna močna asimilacija oziroma prilagajanje nemški kulturi. Judje, posebej tisti iz višjih meščanskih slojev, so preprosto hoteli biti Nemci. V nemški kulturi so se čutili doma in zato je tedaj tudi veljal izrek, da imajo judje poleg Tore na knjižni polici postavljena zbrana dela Friedricha Schillerja.
Ta navezanost na nemško kulturo se je izrazila tudi v gibanjih za reformiranje judovske religije. Liberalni judje so hoteli izvirni kakofonični obred, pri katerem je vsak vernik molil zase, zamenjati za uglajen in vzvišen obred, značilen za krščanstvo. Ena od posledic tega je bil vnos glasbe v judovski verski obred, zaradi česar so v sinagoge začeli nameščati orgle in električno razsvetljavo. Izjema ni bila niti sinagoga v ulici Rykerstrasse, katere razsvetljava je še posebej slovela.
Restavriranje po občutku
Berlinska arhitekta Ruth Golan in Kay Zareh sta se ob prevzemu naloge vodij restavriranja singagoge znašla v precejšnji zagati. Ohranil se namreč ni niti en izviren načrt objekta, katerega posebnost je prepletanje različnih zgodovinskih in sodobnih arhitekturnih slogov. Edini izvirni dokument, ki se je ohranil in ki govori o izvirni podobi sinagoge, je pisni. Arhitektoma tako ni preostalo drugega kot da zapis, ki je nastal ob posvetitvi sinagoge, vzameta kot izhodišče, nato pa 'se gresta detektiva in špekulanta'. Ob pregledu drugih sinagog iz tega obdobja in pregledu berlinske sinagoge, kot se je ohranila do danes, sta oblikovala svojo vizijo celovite podobe objekta.
Dogmatizem so prepovedali
Ena od nalog, pri katerih je bila potrebna interpretacija, je bilo restavriranje čudovitih floralnih ornamentov, ki se niso ohranili v celoti. Nekaj drznosti je bilo treba tudi pri načrtovanju gradbenih elementov, ki se niso ohranili. O svojem delu je Golanova za časopis Die Welt dejala: "Niti zadrto niti dogmatsko. Kjer smo morali kaj dopolniti, nismo smeli zanemariti slogovne pristnosti. Kjer staro ni bilo več prisotno, pa tudi nismo smeli ustvarjati iluzije starega." Glavno vodilo pa je vseskozi ostajalo, ohraniti kakovost arhitekture in ornamentike izvirne stavbe.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje