Uporaba stekla v arhitekturi ima dolgo zgodovino. Ta najstarejši umetno izdelani material se kot del stavbe najprej pojavi v grško-rimskih in bizantinskih mozaikih, steklo kot nosilec sublimnega in vzvišenega karakterja arhitekture pa se uveljavi z velikimi steklenimi okni gotskih katedral. Začetki sodobne usmeritve v množično uporabo stekla v fasadah segajo v 19. stoletje, v čas izuma in postopnega uveljavljanja železnih konstrukcij. Te nadomestijo prejšnje masivne nosilne zidane stene, ki stavbo 'odprejo' in ustvarijo možnost svobodnejšega dizajna sten, ki morajo le še ščititi notranjost pred klimatskimi vplivi.
Steklo nas vrne v naravo
Vendar pa tega razvojnega preboja, v velikem merilu prvič predstavljenega z iz 270.000 steklenih plošč zamejeno Kristalno palačo leta 1851, ne bi bilo, če ne bi spremenjenega koncepta sten zahtevala nova filozofija življenja in gradnje. „Arhitekti si želijo stekleno arhitekturo predvsem zato, ker mislijo, da uporabniki želijo stik z naravo,“ nam bistvo želje arhitektov po razvoju steklene fasade pojasni Bogo Zupančič, vodja kustodiada za novejšo slovensko arhitekturo v Arhitekturnem muzeju Ljubljana. Obenem je bil za razvoj novih konstrukcij pomemben tudi nagel tehnološki razvoj v 19. stoletju, ki je seveda še spodbujal duha tekmovalnosti in stremel k nastajanju čim bolj veličastnih simbolov napredka naroda.
Slaba energetska bilanca stekla
To je tudi vzrok za to, da se železno-steklene konstrukcije, katerih prvi primeri so bili sicer rastlinjaki, nakupovalne arkade in železniške postaje, razmeroma hitro uveljavijo tudi v reprezentativnih in simbolno poudarjenih objektih. A od Kristalne palače oziroma Palače industrije za vse narode pa do dokončne uveljavitve stekla kot enega ključnih gradbenih materialov je bila dolga pot. Zares da ob prelomu 19. v 20. stoletje, še bolj pa z gibanjem Neues Bauen (Nova gradnja), ki je idejno vplivalo posebej na srednjeevropske arhitekturne smernice v obdobju 1910-1940 in ki je bilo tesno povezano z načeli Bauhausa in De Stijla, prodre razmišljanje o železo-steklenih strukturah zaradi njihove velike prilagodljivosti v tlorisu in zaradi možnosti standardizirane in zato cenejše gradnje kot idealnih rešitvah za mesto prihodnosti. Vendar pa je bilo to obdobje, ko še ni bil razrešen problem velike naravne prevodnosti stekla za toploto in s tem povezane ogromne porabe energije za segrevanje stavbe v hladnem obdobju in nastajanja učinka tople grede v steklenih objektih poleti. To je bil tudi eden izmed razlogov za Le Corbusierovo nenavdušenje nad steklenimi fasadami.
Lepa črna hiša na Mestnem trgu
V tem obdobju so tudi pri nas prvi skromni poskusi uveljavitve stekla v arhitekturi. Prva in do danes ohranjena ljubljanska stavba s skeletno železobetonsko konstrukcijo in montažnim jeklenim pročeljem je bila leta 1914 dograjena Drofenigova veleblagovnica arhitekta Karla Brünnlerja. Skoraj črna lahkotna fasada oblikovno sledi izčiščenemu art nouoveaju in v baročno linijo Mestnega trga vnaša za svoj čas izredno kakovostno arhitekturo, ki se poleg tega še zelo skladno vpne v historični arhitekturni okvir. Drofenigova hiša je dolga leta pomenila vrhunec uporabe stekla v pročeljih pri nas. Res da je duh modernizma okužil tudi slovensko arhitekturno srenjo, vendar pa se steklo v fasadah pri nas zares uveljavi šele po drugi svetovni vojni, z velikimi gradbenimi projekti velikih podjetij.
Materiali, ki se ne starajo dobro
Obdobje tako imenovane korporativne arhitekture sicer v naša mesta vnese več še danes navzočih s steklom zaznamovanih objektov poznega modernizma. Čeprav gre v več primerih za sodobno in v ideji kakovostno arhitekturo, pa je bilo pogosto uporabljeno steklo, ki se 'ne stara dobro', kar je bilo tudi sicer značilno za tedaj uporabljene gradbene materiale. Učinek kakovostne sodobne arhitekture je pogosto izostal tudi zaradi nenatančno dorečene finančne konstrukcije projektov, zaradi česar ti pogosto niso bili izvedeni v celoti ali pa se je prvotno predvidena gradiva nadomestilo s cenejšimi. Eden izmed projektov s takšno usodo je bila vizija severnih ljubljanskih vrat Milana Miheliča oziroma koncept stolpnic S1 in S2, od katerega je bila zgrajena le ena.
Tovrstna 'izsiljena' prilagajanja sicer niso le stvar preteklosti, ampak 'kvarijo' tudi sodobno linijo arhitekture, torej arhitekture, ki nastaja po osamosvojitvi Slovenije in za katero je prevlada stekla še bolj značilna. Omenimo le projekt trgovske hiše Müller na Čopovi ulici v Ljubljani, ki bi po izvorni koncepciji studia Sadar Vuga arhitekti morala postati izraz zares inovativnega pristopa k uporabi stekla v arhitekturi, kar pa se zaradi kasnejše zmanjšane finančne podpore investicije ni moglo zgoditi. Ljubljanski podžupan Koželj v objektu vendar vidi primer dobre uporabe stekla v sicer zgodovinsko zaznamovanem ambientu: „Vsa steklena površina je predvsem po svojem merilu umeščena na primeren način v historični niz ulice.“
Duh časa in duh prostora
Tako je po sodbi Janeza Koželja stavba Müllerja ena tistih, ki je – kar je sicer ravno za steklene objekte nujno – znala ujeti stik tako z duhom prostora kot z duhom časa, ki določata situacijo, v kateri stoji. Koncepta duha časa in duha prostora nam podrobneje pojasni Koželj: „Tukaj imamo opravka z dvema duhovoma, ki sta prisotna v naši stroki. Duh prostora teži k neki stabilnosti, k neki trajnosti. Je bolj ali manj vezan na neko tradicijo, na neko zgodovino. Medtem ko je duh časa vedno vezan na sprejemljivost časa, na tisto, kar ta čas odkriva. On je vezan na inovacije, ki dajo temu duhu časa vendarle neko vsebino in tudi neko razvojno dimenzijo.“
Steklo, ki se odziva na okolje
Ravno steklo je to gradivo, v katerem arhitekti ta čas najpogosteje iščejo ta 'žlahtni' stik med determinantami časa in prostora, med determinantami, ki pogosto pripadajo dvema različnima civilizacijskima okoljema. Ta izziv dela v steklu, pravzaprav nujo dela v steklu, nam pojasnita tako Boštjan Vuga kot tudi Koželj. Najprej prisluhnimo Vugi, ki je kot del studia Sadar Vuga arhitekti odgovoren za nastanek nekaj najbolj prepoznavnih steklenih objektov v slovenski prestolnici. „Steklo je gotovo tisti material, ki je zelo fleksibilen, ki omogoča zelo veliko variabilnost. Je tisti material, s katerim lahko dosežemo povsem nove in drugačne arhitekturne učinke. Kaj to pomeni? To pomeni, da je lahko steklo popolnoma prozorno, da lahko določamo različne stopnje prosojnosti ali pa uporabljamo steklo kot popolnoma neprosojen ali opečen material.“
Kot še pojasni Vuga, lahko steklo danes krivimo, vanj vdelujemo elektrode in pline in njegovo podobo tako celo naredimo odvisno od vsakokratnih razmer v njegovi okolici; naredimo ga za agens odzivne, spremenljive ali razpoloženjske arhitekture, za katero se zdi, da je eden od trendov prihodnosti. Kot izredno fleksibilen material pa steklo omogoča tudi izredno variabilnost v določanju podobe stavbe in tako daje odlične možnosti za različne načine vpenjanja nove arhitekture v obstoječo situacijo, določeno z duhom časa in prostora.
Učinki tradicionalne arhitekture, doseženi na nov način
Ljubljanski podžupan Koželj, ki kot torišče inovacij poleg stekla izpostavi tudi aluminijaste profile oziroma podporne elemente steklenih fasad, pa o steklu, ki je zanj material sodobnosti, pravi: „Današnje fasade so izrazito strukturirane, iščejo nove učinke v steklu, učinke, ki jih seveda tradicionalna arhitektura nima. Denimo igra barv, različnega valovanja svetlobe, igra med prepustnimi in polprepustnimi površinami … Skušajo skratka na nov način doseči neke učinke, ki jih je tradicionalna arhitektura dosegala z drugačnimi gradivi, z drugačno členitvijo stavbne mase.“
Steklo, drage kovine in stavba kot skulptura
Nedvomno so steklena pročelja poleg visokotehnološke in veliko dražje obdelave kovin, uporabljenih v fasadah, ter skulpturalnega pristopa k arhitekturi eno od ključnih področij razvoja arhitekture. Posebej v estetskem vidiku še bolj kot sama aplikacija stekla, ki danes z večslojnimi fasadami in z različnimi nizkoenergetskimi premazi že postaja celo proekološko gradivo, morda navdušuje celo obravnava podpornih elementov, načinov vpenjanja stekla v objekt, ki konstrukcijo izpostavlja kot enega nosilcev lepote zgradbe.
Tudi novi posegi, ki omogočajo vizualno variabilnost, 'nihanje' nikoli dokončno določene podobe stavbe, navdušujejo. Vendar pa je ravno ta 'steklena ekstaza' tisto, kar hitro vodi v arhitekturne ekscese, ki se zoperstavljajo zložnemu in harmoničnemu nadgrajevanju obstoječe podobe naših mest. Čeprav tudi to ni vedno obsojanja vredno, vsaj glede na betežno 'estetsko harmonijo' večine teh zaselkov ne.
Polona Balantič
Vabimo vas na ogled nekaj slovenskih objektov s steklenimi fasadami.