Preden pa se posvetimo temu sklopu nagrajencev, nekaj besed namenimo resničnima zvezdnikoma (ne)javne slavnostne inavguracije bienala. (Ne)javne zato, ker se podelitve nagrad, na katero so z opozorili po zvočnikih vabili vso soboto, novinarji tako rekoč niso mogli udeležiti. Še preden so se odprla vrata pred dolgo kolono predstavnikov sedme sile odprla, je bila dvorana Teatra Piccolo menda že zasedena. Vendar se tudi to organizatorjem dolgo ni zdelo vredno sporočiti in so novinarje pustili dolgo stati v viharnem in že skoraj subpolarnem vremenu.

Dobitnika levov za življenjsko delo
Glavni zvezdnik slovesnega odprtja bienala je bil seveda ameriški arhitekt, že več kot desetletje znan predvsem kot navdušenec nad vzvalovanimi pročelji, ki pa znotraj sebe pogosto skrivajo precej nefunkcionalni objekt (Guggenheimov muzej v Bilbau, glasbeni paviljon v Chicagu, Vitra Design Museum, koncertna dvorana W. Disneyja), Frank Gehry. Kot smo že poročali, je Gehry letošnji dobitnik zlatega beneškega leva za življenjsko delo. Na beneškem odru se je ob Gehryju predstavil tudi ameriški umetnostni zgodovinar James S. Ackermann, eden najpomembnejših preučevalcev renesančne arhitekture in eden izmed znanstvenikov, ki so pomagali pisati sodobno zgodovino arhitekture. V letu ko Italija praznuje 500. obletnico rojstva znamenitega poznorenesančnega arhitekta Andrea Palladie, je Ackerman prejel zlatega leva za življenjsko delo na področju zgodovine arhitekture.

Prepričljiva 'slovanska sekcija' v Benetkah
Z veliko večjim pričakovanjem kot Gehryjev pohod na oder pa je občinstvo pričakovalo razglasitev najboljšega nacionalnega paviljona. Z že predstavljenim slovenskim programom Ljubljana-Benetke. Nujnost nove urbane politike je za priznanje konkurirala tudi Slovenija in po videnem v Giardinih in v Arsenalu lahko rečem le, da je vsaj vsebinsko slovenska predstavitev v Benetkah povsem na ravni najboljših. Tudi sicer se je 'slovanska sekcija' v Benetkah dobro odrezala, saj sta bili poleg zmagovite Poljske po moji presoji med najboljšimi tudi ruska in hrvaška predstavitev. Hrvati so v Benetke poslali predstavitev projekta Morske orgle. Gre za zelo kreativno ureditev javnega prostora v Zadru, ki poustvarja naravni fenomen skalnatega obrežja, ki ob butanju valov ustvarja poseben zvok in se zato imenuje morske orgle. Rusi pa so drzno soočili arhitekturno produkcijo domačih in nekaterih svetovno znanih ter v nekaterih primerih na bienalu večkratno navzočih arhitektov (Zaha Hadid, Norman Foster, Jean Nouvel, Peter Schweger, Chris Wilkinson …). Dela sodelujočih arhitektov so predstavljena kot šahovske figure dvoboja Rusija »vs.« Zvezdniški sistem arhitektov. Zmagovalec bo smel arhitekturno urediti neko deželo.

Posmrtno življenje poljskih stavb
Poljska je žirijo prepričala s projektom Hotel Polonia. The Afterlife of Buildings (Hotel Poljska. Posmrtno življenje stavb). Projekt se sprašuje o stalnosti in spremenljivosti arhitekturnih objektov. Poziva k 'časovno aktivnemu' razmišljanju o arhitekturi, ki objektov ne pojmuje le kot umeščene v neki prostor, ampak tudi v čas. Le 'časovno aktivni' objekti, torej tisti, ki se prilagajajo tudi časovni komponenti svojega okolja, lahko na dolgi rok preživijo. Dvorne palače so postale muzeji, panteoni cerkev, številne tovarne pa galerije. Kadar govorimo o starih stavbah, se nam zdi skoraj logično, da jim najdemo neko novo funkcijo, ki 'podaljša njihovo življenje'. Ob misli na sodobno arhitekturo pa si radikalno spremembo namembnosti le stežka zamislimo.

Poljaki so tako na ogled postavili nekaj bleščavih primerkov postsocialistične in tudi starejše arhitekture in jih preobrazili v nekaj povsem drugega. Nastale so fantazijske fotomontaže poslovnega nebotičnika, spremenjenega v kamnoseško delavnico, svetišča, ki je postal zabaviščni park z vrtoglavimi tobogani, knjižnice, ki je po novem nakupovalno središče itd. Čeprav sam pri izboru nagrajencev ni imel besede, je koncept verjetno všeč tudi direktorju letošnje mednarodne razstave arhitekture Aaronu Betskyju, ki je na tiskovni konferenci poudaril, da bi bilo njegovo idealno mesto mesto, ki se nenehno spreminja in tako pravzaprav morda niti ni več mesto. Tudi žirante je navdušil 'dar za špekulativno razmišljanje', ki so ga pokazali Poljaki, kot neke vrste arhitekturnemu manifestu pa so poljskemu projektu pripisali tudi moč spodbujanja razmišljanja o pomembnih izzivih, povezanih z arhitekturnim in urbanističnim ustvarjanjem v tem času.

Družina, ki je izumila plastični ovoj za tablete in pohištvo iz plastičnih igrač
Časovna komponenta in izpraševanje o večkratni uporabnosti predmetov sta značilni tudi za nagrajeno instalacijo Grega Lynna. Ta se predstavlja s pohištvom iz recikliranih plastičnih igrač. Ukvarjanje s plastiko ima Lynn tako rekoč zapisano v genih, saj je ravno njegov oče pomagal pri izumljanju pakiranja s plastičnim ovojem (blister pack (ang.)), kakršno je značilno za pakiranje tablet ali baterij. Lynn priznava, da ga je vedno nekoliko 'mučila' misel na to, koliko plastičnih odpadkov pridelajo igrače njegovih otrok. Kljub temu se ni želel pridružiti 'fundamentalističnim ekologom', ki otrokom odrekajo radost igranja s kockami lego. Raje je poskušal najti način, kako bi odslužene igrače znova uporabil. Odkril je, kako igrače predelati v prave zidake ali gradnike pohištva (sam to imenuje ponovno izumljanje opeke), in s svojim radoživim pohištvom se je tokrat uspešno predstavil na arhitekturnem bienalu.

Aplikabilnost naj ostane lastnost arhitekture
Žirija je za projekt Recycled Toys Furniture (Pohištvo iz recikliranih igrač) zapisala, da najbolje pooseblja geslo bienala Out There: Architecture Beyond Building, ki zahteva razmišljanje o novih konceptih oblikovanja grajenega okolja. Kakovost projekta je zagotovo njegova aplikabilnost, saj je glavna razstava bienala skoraj zasičena s filozofsko-metafizičnimi projekti, kadar se govori o ekologiji, pa številne arhitekte zanese v 'prevelike dimenzije'. Razmišljanje studia JDS (Julien De Smedt Architects) o logističnem mestu Shenzhen, kjer se v mnogo ravneh med infrastrukturnimi komponentami prepletajo rastlinski (celo gozdnati) pasovi, je seveda pohvalno, teoretično uresničljivo, resnično pa v tem trenutku zagotovo ne.

Podobno velja za projekte barcelonskega arhitekta in scenografa Enrica Ruiza Gelija, ustanovitelja skupine Cloud 9, ki deluje med znanostjo in arhitekturo ter podobno kot na primer: studio Matthewa Ritchieja išče rešitve za prihodnost v gradnji urbanega kozmosa iz struktur, ki posnemajo procese na mikrocelični ravni življenja, torej na ravni, kjer naj bi bilo vsaj za zdaj življenje še najmanj zmanipulirano. Pohvalimo lahko tako treznost žirije, ki je v množici sicer estetskih in zelo navdihujočih projektov, vendar izbrala tiste, ki še vedno ohranjajo arhitekturo kot panogo, ki vendar ne sme izgubiti stika z realnostjo, kajti izguba tega stika bi pomenila tudi izginotje tistega bistva, ki arhitekturo pravzaprav utemeljuje kot od drugih lepih umetnosti osvobojeno disciplino.

Polona Balantič