"Na začetku je bil spomenik. Vse dobe in vsa ljudstva so ga ustvarjali v najrazličnejših oblikah. Kadar koli in kdaj koli je v utečen vsakdanjik posegel neki dogodek, se je spomin nanj poskušalo ohraniti z nekim vidnim znamenjem. Ta vsepovsod izvajani običaj se je hitro uveljavil in se ohranil v vseh časih in vseh deželah." Tako je o vsenavzočnosti spomenikov, ki ne zaznamujejo le dogodkov, pač pa prek upodabljanja za družbo konstitutivnih vrednot tudi simbolno osmišljajo obstoj te družbe, pisal nemški arhitekt Albert Hofmann. Njegove besede izvirajo iz leta 1906, iz obdobja razcveta, skoraj manije postavljanja nacionalnih spomenikov, ki je nemške dežele zajela v zadnjih desetletjih 19. stoletja in ni popustila do dokončanja leipziškega spomenika v spomin na Bitko narodov, v kateri so Nemci dokončno porazili Napoleona.
Vzorni kompleks Smelt – WTC, nato pa dolgo nič
Podoben razcvet je javni spomenik pri nas doživljal v obdobju po drugi svetovni vojni, ko je tedanja oblast z njim poveličevala medvojno revolucijo, upor proti okupatorju in glavne vzorne može ter ideologe nove jugoslovanske države. Obdobje po osamosvojitvi je bilo obdobje upada javne skulpture. Med zanimivejšimi novimi kipi lahko izpostavimo predvsem tri skulpture v sklopu poslovnega kompleksa Smelt in WTC, med spomeniki pa spomenike Rudolfu Maistru in Edvardu Kocbeku. Po besedah načelnika Oddelka za kulturo MOL-a Uroša Grilca pa bodo v Ljubljani, v kateri je zdaj 91 zgodovinskih in umetniških spomenikov, kmalu začeli nastajati novi kipi.
Spomenika Ivanu Hribarju in slovenski reformaciji
Drugače kot v jugoslovanskem obdobju slovenske zgodovine naj bi mesto spodbujalo predvsem neideološko, torej estetsko plastiko, vseeno pa je že identificiranih nekaj osebnosti in dogodkov, ki bi jih veljalo zaznamovati s spomenikom. Grilc nam pove: "Glede na obletnico, ki jo letos obhajamo, torej glede na 500-letnico Trubarjevega rojstva in z ozirom na silovito dediščino reformacije v Ljubljani, se nam zdi absolutno nesporno, da Ljubljana kot metropola potrebuje spomenik slovenski reformaciji, ki bi bil vreden njenega imena, prav tako ni nobenega dvoma, da spomenik županu Ivanu Hribarju, z mislijo na to, kako neizbrisno je zaznamoval razvoj Ljubljane, tudi ni nekaj, kar bi bilo sporno za kogarkoli."
Nezdravi skepticizem do vsega zgodovinskega
Upati smemo, da bodo novi spomeniki z zgodovinsko konotacijo pomagali spremeniti trenutno vsaj malo 'nezdravi' odnos veliko Slovencev do zgodovine. Predvsem zaradi mnogih ideološko pogojenih zgodovinskih razprav je postala zgodovina v očeh številnih 'umazana' znanost, katere vloga je predvsem pomagati različnim strujam, ki se udeležujejo političnega boja. Vse, kar je zgodovinsko, je postalo skoraj tabu, in ljudem manjka zdravega zgodovinskega ponosa na svoje prednike, čeprav je ravno ta ponos eden glavnih izvorov dobrega državništva, v smislu prizadevanja za gmotno in duhovno dobrobit državljanov. Tako tudi Lev Kreft usihanje javne plastike poveže s "splošnim skepticizmom, nezaupanjem, ki velja zgodovini in zlasti napredku."
Namesto republikanske agore parkirišče
Najboljše je, da je tako, kot je, in da ljudje ne razmišljajo o možnih alternativah. Prepoved mišljenja danes ni več možna, zato pa so možni drugi 'prijazni ukrepi', ki k temu vodijo. Spremeniti mesto v zabaviščni park, za kar oblast seveda nima sredstev, zato pa seveda sme odprodati svoja zemljišča podjetnim mogotcem. V zgornjih vrsticah zapisano je seveda pretiravanje; na srečo v negativno smer. Vendar pa je milejšo različico tega trenda pri nas vendar zaznati in ta tudi hromi samo možnost realizacije programa javnih skulptur. "Problem je tudi to, da se javni prostor začenja spreminjati v zasebnega. Ni več javnega prostora v smislu agore, javnega prostora, kjer bi lahko prek likovnih del nad ljudmi izvajali ideologijo. Ampak se javni prostor začenja spreminjati v na primer parkirišča, torej v zasebne prostore. Tudi najbolj obiskani prostori so v bistvu zasebni prostori v smislu velikih trgovskih centrov in tako naprej. In tam je že vprašanje, kako bi lahko prišlo do javne interakcije ali pa javnega kipa," pravi kipar Jiri Kočica, ki nas opozori na neko drugo področje ustvarjanja, ki pa v teh razmerah in tudi na račun javne skulpture cveti.
Arhitektura postane nova plastika
To je arhitektura. Trgovski centri, muzeji, koncertne in športne dvorane, ki so vsi po vrsti danes 'na trgu', se borijo za obiskovalce in potrošnike tudi z atraktivnostjo svoje podobe. Zato je v razvitem kapitalizmu prišlo do tega, da se arhitektura bliža skulpturi; gre za oblikovanje objektov v prostoru, ki na sebi ne trpijo več plastike, ker so že sami skoraj plastika. Razvoja kiparstva znotraj arhitekture pa ne spodbujajo niti javne ustanove, kadar razpišejo natečaj za nov objekt.
Kot pravi Kočica, so natečaji običajno tako strogo in natančno koncipirani, da tudi arhitektu puščajo malo svobode, sodelovanja kiparjev in arhitektov, ki bi lahko porodilo neko res celovito stavbarsko umetnino, pa ne predvidevajo. "Kadar pa gre (pri natečajih in arhitekturnem načrtovanju širše, op. P. B.) za kiparstvo, gre samo za okrasitve. Velikokrat arhitekti že vse določijo ali pa vse določijo neke komisije. Kipar, pogosto pa tudi arhitekt, lahko potem le še okrasi prostor. Se pravi, ko pride do natečaja, bi morala vsaka skupina ljudi, ki odda predlog, že predvideti neko skupino ljudi, ki se ukvarja z umetniškim procesom znotraj širšega gradbenega procesa," meni Kočica, čigar besede se zdijo še posebej relevantne ravno v ljubljanski situaciji.
Arhitekturno-kiparska sloga Šubica in Plečnika
Številni objekti, ki tudi več desetletij po postavitvi niso izgubili statusa ključnih arhitekturnih simbolov mesta Ljubljane, so namreč zrasli ravno iz te simbioze arhitekture in kiparstva. Tega se zaveda tudi mesto, katerega oblast očitno premore vsaj nekaj ljudi, ki se zares zavedajo pomena javne plastike oziroma vsaj nekaj ljudi okoli Uroša Grilca: "Če se spominjamo dediščine Plečnika in Šubica, je pri njiju šlo za zelo močno in inherentno povezavo med plastiko in arhitekturo. In prav ta manko po tem obdobju je nekaj, kar bi poskušali v Ljubljani nadomestiti in tudi vrniti z javnimi plastikami na javnih prostorih."
Simpoziji kot drugi vir skulpture v javnem prostoru
V času, ko država in občinske oblasti niso skrbele za javni kip, je ta v Sloveniji vseeno nastajal. V Ljubljani zanj na nek način z organizacijo vsakoletne kiparske razstave v Gruberjevi galeriji na prostem skrbi tudi Zavod za kiparstvo. Njegov sodelavec Andrej Srakar pa nas opozori še na en 'vir' javne skulpture: "Trenutno bi rekel, da se ta javna plastika, ki nastaja, dogaja pretežno znotraj kiparskih simpozijev. Skratka v Sloveniji poteka tudi več zanimivih javnih simpozijev, kjer nastajajo dela iz različnih materialov in so potem tudi postavljena okoli mest." Ljudem so ti kipi pri srcu in, kot pravi Srakar, so študije pokazale, da javni kipi lahko prispevajo k oživitvi mestnih središč, so pomemben vidik urbane regeneracije in tako vedno več držav javni kip uvršča v koncept trajnostnega razvoja.
Spomenikov manj, a bodo ti toliko boljši
Prioriteta MOL-a in pomemben vidik trajnostnega razvoja je seveda zagotavljanje kvalitete bivanja, pogoj zanjo je tudi kvalitetno bivalno okolje, ki je seveda estetsko. Zato si mesto po Grilčevih besedah tudi prizadeva za opremljanje novih stanovanjskih sosesk s kipi, saj bi "tem naseljem javne plastike vdahnile dušo". O duši, nekoliko drugačni, in sicer zgodovinski, je zgoraj že bilo nekaj zapisanega in če si privoščimo nekoliko romantičnega oziroma idealističnega filozofskega nazora in zapišemo, da narod brez zgodovinskega duha, ki se manifestira v spomenikih, ne more obstati, nismo še izgubili vojne proti komercializaciji in za javno življenje v državi škodljivemu ostremu obratu posameznika v varno domačijo.
Spomenikov bo morda sicer v prihodnje manj, bodo pa vendarle. Tako vsaj pravi mesto samo: "V tem trenutku večjih spomenikov ne načrtujemo. Menimo tudi, da je dosti bolj pomembno, da Ljubljana v tem trenutku dobi spomenike, ki bodo impozantni, ki mogoče ne bodo tako številčni, ki pa bodo bistveno bolj kvalitetni. To je tisti pridih, ki ga Ljubljana v tem trenutku po našem mnenju potrebuje in tudi zasluži."
Polona Balantič