Igralka, pesnica in pisateljica Berta Bojetu Boeta je 15 let igrala v Lutkovnem gledališču Ljubljana in bila ena od ustanoviteljic in igralk Koreodrame, kjer je bila leta 1984 premierno uprizorjena njena poetična drama Pogovori v hiši Karlstein.

Štiri leta pozneje je igra z naslovom Besede iz hiše Karlstein izšla kot pesniška zbirka. Berta Bojetu Boeta ostaja samosvoje, a skoraj prezrto ime v slovenskem ustvarjalnem univerzumu. Na izviren način se loteva tem primarnega čutenja in globokega čustvovanja, dojemanja intime in ljubezni. V središču je žensko telo, s katerim zaznava in prvinsko dojema svet. Njen ustvarjalni opus je tematsko, motivno in vsebinsko povezan.

V Pogovorih v hiši Karlstein Berta Bojetu Boeta v poetičnih podobah, ki so tu, kot sama pravi, "za slutnjo in ne za gotovost", z mehkobo in sočutjem obravnava intimna in boleča čutenja naše eksistence. Izgube, rane, globoko vpisane v telo. Brezkompromisno ustvarja razpoko v svet, v hišo, sistem, ki ga pretresa birokratska in dodelana urejenost. Neskončno delo, da bi se zagotovila odtujenost, izzove z brezkompromisnostjo krika in mehkobo sočutja. Z iskanjem besed za vse tisto, kar noče in ne more biti poimenovano.

"V procesu smo raziskovali relacijski prostor odnosov za uprizarjanje zahtevnih čustvenih stanj. Nekaj zelo lepega, močnega in transformativnega je v tem, ko se uzremo v bolečini. Strahu. Jezi. Žalosti. Upanju. Stik s temi globokimi čutenji nosi posebno avro lepote in mehkobe. Ranljivosti in dostopnosti. Te ptice, ki si jih delimo, smo želeli uzreti s sočutjem in jih preliti v format uprizoritve, v kateri jih lahko začutimo ne samo na kognitivni, temveč na globoko telesni, psiho-organski ravni," je skupinski proces predstavila režiserka Saška Rakef.

Skladateljici pri projektu sta bili Ingrid Mačus in Bojana Šaljić Podešva. "Menim, da je izmed vseh mojih sodelovanj s Saško Rakef pri tem delu uspel najgloblji spoj vseh izraznih sredstev, vseh vstopajočih umetniških intenc. Forma je zato samosvoja, je homogena zlitina energije zvočnih plasti, ki se pretakajo skozi zvočnike in kovinske plošče, besednih pomenov in igre oziroma giba; lahko bi rekli, da prostor transformirajo enovite, pulzirajoče skulpture iz zvoka in telesa," je povedala Šaljić Podešva. Po besedah Ingrid Mačus je "raziskovanje zvočne razsežnosti besedila odpiralo možnost za stik z globljimi plastmi sedimentiranih zaznamujočih življenjskih izkušenj, kar se je med projektom utelesilo kot organski dialog med pomenom in občutkom. Razvejana zvočno-poetične slika se ponekod razrašča v večplastnost ritualnih ponavljanj, ponekod pa se izčisti v prosojne linearnosti."

Igralka Mojka Končar je izkušnjo strnila z besedami: "Ustvarjalni proces Pogovorov v hiši Karlstein bi najbolje povzela kar z Bertinimi besedami: 'To je obračun s seboj in pogovor med vsemi mrtvimi, z vsemi pozabljenimi, z vsemi zavrženimi. To je srečanje s samim seboj, preden odideš. Kam? Saj ne vemo.' To je zame odsev v zrcalu, je blazni ples, je trganje ptičjega krila na hrbtu, ki zaplapola okrog pasu slehernice in vseh njenih predic. Je molitev, ki ne čaka na boga, ker nas je že davno zapustil, in je bolečina, ki nas oblikuje, da iz rane poženejo nove begonije. Zdi se, da sta Jozefina I in Jozefina II postali zvočna kompozicija in beseda, ali pa beseda in glasba, petje in gib, ki se tako prepletata, da sta pravzaprav eno. To pa je mogoče zaradi tesnega sodelovanja z zvočnimi mojstricami, ki so me obdajale v tem procesu, da smo lahko ustvarile tak preplet naših izraznih poti v tej prvi in 'zadnji uri Jozefine', kot je rekla Berta, ki zato postane tudi moja, njena, naša in srčno upam, da tudi vaša."

Oblikovanje zvoka podpisuje Urban Gruden, vizualno podobo Lucija Zucchiati, oblikovanje svetlobe Domen Lušin, neposredni prenos Matjaž Miklič. Dramaturginja pri projektu je bila Vilma Štritof, lektorica Mateja Juričan. Izdelava kostuma Nika Dolgan. Pogovori v Hiši Karlstein so nastali v koprodukciji 3. programa Radia Slovenija – programa Ars in Gledališča Škuc.