Leta 1967 v čilski prestolnici Santiago rojen Aravena je študiral tako v domovini - kjer je diplomiral na katoliški univerzi - kot tudi v Benetkah. Od preloma tisočletja do 2005 je bil gostujoči profesor na Harvardu, leta 2008 pa je prejel srebrnega leva na 11. arhitekturnem beneškem bienalu. Med letoma 2009 in 2015 je bil član žirije za Pritzkerjevo nagrado, ki tokrat roma prav k njemu.

Aravena vse od leta 1994 vodi svoj lastni arhitekturni biro, pred desetimi leti pa je postal direktor podjetja Elemental, ki deluje na področju infrastrukture, transporta, javnih prostorov in gradnje nastanitev. Med drugim je zasnoval številne univerzitetne zgradbe in druge šolske ustanove, borzo v Teheranu in podružnico multinacionalke Novartis na Kitajskem.

Spopad z nearhitekturnimi vprašanji
V zadnjem desetletju se je uveljavil s projekti, ki na novo osmišljajo nizkocenovna bivališča in njihove stanovalce spodbujajo k temu, da jih sami dizajnirajo. "Ena največjih napak, ki jih počnejo arhitekti, je, da se nagibajo k reševanju težav, ki zanimajo le druge arhitekte /…/ Največji izziv je, da se ukvarjamo s pomembnimi nearhitekturnimi vprašanji - revščino, onesnaževanjem, preobljudenostjo, segregacijo - in uporabimo svoje specifično znanje. Ne zadostuje, da zgolj ozaveščamo," pravi letošnji lavreat.

Pomladitev seznama nagrajencev
Po mnenju nekaterih gre za osvežitev v izboru nagrajenca, saj običajno ovenčajo arhitekte v poznejšem obdobju kariere, katerih portfelji se bohotijo z že znamenitimi kulturnimi spomeniki.

Pritzkerjevo nagrado je leta 1979 ustanovil zdaj že pokojni Jay A. Pritzker, njen namen pa je, počastiti najinovativnejše arhitekte v svetovnem merilu. Ob razglasitvi zmagovalca je sin ustanovitelja nagrade Tom Pritzker dejal, da delo Aravene "daje gospodarsko priložnost manj privilegiranim, blaži posledice naravnih nesreč, zmanjšuje porabo energije in zagotavlja prijeten javni prostor. /.../ Pokazal je, kako se lahko arhitektura odlikuje po tem, da izboljša življenja ljudi."